Osnovni naboj je definiran kot naboj elektrona in ga je leta 1911 izmeril Robert Millikan tako, da je z mikroskopom opazoval padanje električno nabitih drobnih kapljic olja v zračni reži med dvema ploščatima elektrodama, ki sta ustvarjali znano električno polje. Na kapljico olja delujejo gravitacija, zračni upor in električno polje. Iz hitrosti padanja kapljice v zraku, ko ni bilo električnega polja, je lahko izračunal težo kapljice. Nato je z električnim poljem med elektrodama ustavil padanje kapljice (ustvaril ravnotežje med silo teže in električno silo) in iz tega izračunal naboj kapljice. Izkazalo se je, da je bil izračunani naboj vedno celoštevilčni faktor vrednosti, ki jo imenujemo osnovni naboj.

Spojina je snov, ki jo sestavlja več kemičnih elementov, ki so med seboj kemično vezani.

V Združenih državah Amerike uporabljajo Fahrenheitovo temperaturno lestvico. Temperaturo, izraženo v stopinjah Celzija, preračunamo v stopinje Fahrenheita po sledeči enačbi: F = 1.8 C + 32.

Značilno za kapljevino je, da teče, da nima določene oblike, vendar ima določeno prostornino. Kapljevina tudi ni stisljiva.

Voda ima pri štirih stopinjah Celzija največjo gostoto.

Vrelišče kapljevin (vode, alkohola, živega srebra itd.) je odvisno od tlaka nad gladino kapljevine.

Sončni kolektorji pretvarjajo sončno energijo v toploto, sončne celice (pravimo jim tudi fotovoltaične sončne celice) pa v električno energijo.

Na sončen dan je zrak ob tleh toplejši, ker se segreje v stiku s toplimi tlemi, ki so prejele energijo sončnega sevanja. Zrak ob tleh pa je ponoči lahko tudi hladnejši, ker tla oddajajo svojo toploto s sevanjem v nebo in se ohladijo. V stiku s hladno površino tal se ohladi tudi zrak.

Gostota snovi je odvisna od kemičnega elementa (natančneje masnega števila) in od razporeditve atomov v snovi (trdna snov, kapljevina ali plin).

V ledu, ki nastane iz morske vode (tudi v arktičnem ledu) ni soli. Ob zmzovanju se molekule vode urejajo v kristalno strukturo, v katero se sol ne more vgraditi in se zato izloči.