V tabelah najdemo 37 izotopov joda, vendar v naravi obstaja samo stabilni jod-127 (¹²⁷I).

Med verižno reakcijo v jedrskem reaktorju nastaja direktno iz cepitev ali z radioaktivnimi razpadi razcepkov približno 18 izotopov joda, vendar običajno omenjamo samo izotope jod-131, jod-133 in jod-135, ker jih je največ in predstavljajo največje tveganje v primeru nesreče. To velja predvsem za jod-131, ki ima razpolovni čas 8,02 dni (ostala dva imata krajši razpolovni čas in hitreje »izgineta«).

V medicini in industriji se uporabljajo jod-123, jod-124, jod-125, jod-129, jod-131, jod-132 in jod-133.

Edini naravni cepljivi izotop je uran-235. Umetni cepljivi izotopi so plutonij-239, plutonij-241 (nastaneta v reaktorju iz urana-238) in uran-233 (nastane v reaktorju iz torija-232, ki je prisoten v naravi).

Radioaktivni razpad je proces, v katerem jedro nestabilnega atoma izgublja energijo tako, da seva delce alfa, beta ali gama. Proces je poponoma spontan in nanj ni mogoče vplivati.

V fuzijskem reaktorju tipa tokamak je bolj od izolacijske sposobnosti pomembna odpornost proti visokim temperaturam. Najbolj obremenjeni deli so izdelani iz posebnih spojin ogljika ali iz volframa, pa tudi berilij, silicijev karbid in posebne vrste jekel.

V sodobni medicini se uporabljajo radioaktivni izotopi pogosto za odkrivanje tumorjev in drugih rakavih obolenj (diagnostiko) in tudi za zdravljenje – obsevanje tumorjev (terapijo). V industriji se viri radioaktivnega sevanja uporabljajo v merilnih napravah ter za odkrivanje napak v materialih. V znanosti je ogromno postopkov na osnovi radioaktivnosti in sevanja, npr.: za označevanje snovi, odkrivanje onesnaževalcev (polutantov, npr. težkih kovin), določanje starosti bioloških vzorcev, itd.

Razpolovna doba urana 235 je približno 700 milijonov let, urana 238 pa 4 milijarde let.

Radon spada med žlahtne pline. Nastane ob razpadu urana in torija v zemeljski skorji in se pojavi tudi na zemeljskem površju. Ker je težji od zraka, ga je več v rudnikih, kraških jamah, kleteh itd.

V černobilskem reaktorju se je zaradi posebnosti njegove zasnove lahko nenadzorovano povečala moč. Jedrske elektrarna v Krškem ima drugačen tip reaktorja, zato podobna nesreča ni mogoča. Poleg tega elektrarna v Černobilu ni imela zadrževalnega hrama, ki v primeru nesreče preprečuje uhajanje radioaktivnih snovi v okolje.
več o Jedrski nesreči v Černobilu
(glej tudi Černobil, pdf, 235 KB)

S pregradami (običajno navajamo 3) mislimo na fizične pregrade, ki bi jih morale radioaktivne snovi po vrsti “premagati”, da bi iz jedrskega goriva prodrle v okolje:

1. Srajčke gorivnih elementov so cevke iz zelo odporne kovine (zlitine cirkonija), v katerih so neprodušno zavarjene tabletke jedrskega goriva (obogatenega urana v obliki uranovega dioksida).
2. Hladilni sistem reaktorja je izoliran in nadzorovan sistem (v celoti izdelan iz nerjavnega jekla), v katerem kroži hladilna voda pod tlakom.
3. Zadrževalni hram je neprodušna zgradba okrog celega jedrskega dela elektrarne, ki ostane tesna tudi ob morebitni poškodbi na jedrskem delu elektrarne.

(glej tudi Jedrska varnost, pdf, 254 KB)

Jedrska elektrarna Krško je po svojem načinu delovanja podobna termoelektrarni, pri kateri pa toploto za uparjanje vode namesto iz zgorevanja premoga (oz. nafte ali plina) dobimo iz jedrskega reaktorja. V bistvu sestavljata jedrsko elektrarno dva glavna dela. “Jedrski” del elektrarne je izoliran sistem, podoben centralni kurjavi, v katerem kroži voda in prenaša toploto iz reaktorja v uparjalnika. To sta toplotna menjalnika, v katerih toplota reaktorske vode (primarne vode) greje in uparja sekundarno vodo. Uparjalnika sta torej parna kotla, ki dajeta paro za delovanje “klasičnega” dela elektrarne. Ta je enak kot pri termoelektrarni: para poganja turbino z generatorjem, izrabljena para se po izhodu iz turbine v kondenzatorju, ki ga hladi voda iz Save, vtekočini (kondenzira) ter s pomočjo črpalk teče spet v uparjalnika.

(glej tudi Shema jedrske elektrarne Krško, pdf, 1MB)