Jedrske elektrarne so med najbolj varovanimi industrijskimi objekti in imajo tudi načrte ukrepov za primer terorističnega napada. Ti načrti javnosti niso dostopni.

Nesreča v Fukušimi se je zgodila zaradi izjemne naravne katastrofe. Močan potres je podrl vso infrastrukturo in prekinil povezavo elektrarne z omrežjem, velikanski cunami pa je poplavil lokacijo elektrarne in onesposobil tudi pravilno delujoče dizelske agregate za zasilno električno energijo. Varnostni sistemi elektrarne niso več mogli delovati, sredice večih reaktorjev so bile hudo poškodovane, v okolje, predvsem v morje, so ušle znatne količine radioaktivnih snovi. Prebivalstvo je bilo iz ogroženega področja pravočasno evakuirano. Med osebjem elektrarne in prebivalstvom zaradi jedrske nesreče ni bilo nobene smrtne žrtve. V naravni katastrofi zaradi potresa in cunamija je umrlo več kot 20 000 ljudi.

Nesreča na Otoku treh milj (1979) se je razvila iz razmeroma preprostih okvar, ki jih operaterji elektrarne niso pravočasno razumeli in tudi ni bilo na razpolago potrebne instrumentacije. Varnostni sistemi elektrarne so kljub temu pravilno delovali in preprečili kakršnekoli posledice na okolje in ljudi kljub temu, da se je stalila sredica reaktorja. Elektrarna je bila tlačnovodnega tipa, spoznanja zelo analizirane nesreče pa so bila upoštevana tudi v vseh drugih jedrskih elektrarnah na svetu (tudi v Jedrski elektrarni Krško, ki takrat še ni obratovala).

Pri kuhanju kosila za 4 osebe porabimo približno eno kilovatno uro električne energije.

V gradbeništvu se uporabljajo jedrske metode za raziskavo materiala (npr. merjenje vlažnosti betona). Pomembno je tudi preprečiti oziroma zmanjšati vdiranje radona v bivalne prostore. Poznavanje te tematike pride v poštev ob načrtovanju hiš in morebitni kasnejši sanaciji.

Parna turbina je kolo z lopaticami, na katere pihajo zelo hitri curki pare, ki vrtijo kolo. Ti curki nastanejo v odprtini posebne oblike, ki ji pravimo šoba, v kateri se energija pare spreminja v hitrostno energijo – nastane curek pare. Parna turbina je po načinu delovanja podobna vodni turbini.

V bivši Sovjetski zvezi so gradili predvsem dva tipa jedrskih elektrarn.

Njihovi tlačnovodni reaktorji, poimenovani VVER, ki so jih zgradili največ in izvažali tudi v takratne države Vzhodnega bloka, so po svojih fizikalnih zasnovah enaki tlačnovodnim reaktorjem, ki so jih razvili Američani (tudi Jedrska elektrarna Krško je tega tipa). S temi reaktorji ni bilo varnostnih problemov. Černobilski tip reaktorjev pa je fizikalno zasnovan bistveno drugače zato, da je lahko prvotno obratoval na gorivo iz neobogatenega urana (kasneje, v času černobilske nesreče, so ti reaktorji obratovalni na nizko obogaten uran). Iz teh fizikalnih zasnov pa je izvirala lastnost reaktorja, da se je v nekaterih okoliščinah lahko neobvladljivo povečala njegova moč, kar je privedlo do černobilske nesreče. Po nesreči so povečali obogatitev goriva in odpravili to veliko pomanjkljivost projekta. Poleg fizikalnih razlik pa obstajajo tudi velike razlike v izvedbi varnostnih sistemov.

Černobilski tip reaktorja npr. nima zadrževalnega hrama – posebne zelo odporne zgradbe, v kateri je nameščen jedrski del elektrarne in preprečuje sproščanje radioaktivnih snovi v okolje.

Toplogredni plini (ogljikov dioksid, metan in še nekateri) zadržujejo toplotno sevanje zemljske površine, ki jo segreva Sonce. Zato se vzpostavi ravnotežje med prejeto in oddano toploto šele pri višji temperaturi, čemur rečemo učinek tople grede. Zemeljsko ozračje se zato segreva.

Energija vode, ki jo uporabljamo kot medij za prenos toplote, je sorazmerna temperaturi. V primeru, da uporabljamo kot medij za prenos toplote ali medij v toplotnem stroju vodno paro, pa je njena energija sorazmerna temperaturi in tlaku. Natančne podatke najdemo v posebnih tabelah in diagramih, ki navajajo lastnosti vode in vodne pare.

V električnih napeljavah imamo običajno dva vodnika, med katerima je izmenična napetost 230 V. Eden izmed vodnikov je “pod napetostjo”, drugi je pa “brez napetosti”, običajno rečemo nevtralen. Vlogo tega drugega vodnika lahko prevzamejo tudi vlažna tla, voda, ali vodovodna napeljava, ali kakšna kovinska konstrukcija. Ko med vodnik, ki je “pod napetostjo” in drugi, nevtralni vodnik vežemo neko napravo (npr. fen, ali grelec, ali računalnik) bo skozi napravo stekel električni tok in naprava bo začela delovati. Torej je dejansko električni tok tisto, kar povzroči učinek. Koliko toka steče med vodnikoma, je odvisno od upornosti naprave.

Podobno velja tudi v primeru ko se (po nesreči) dotaknemo vodnika, ki je pod napetostjo, kar se lahko zgodi tudi, če se dotikamo notranjosti naprave, ki je priključena na vtičnico oz. električno omrežje. Skozi naše telo (in tudi po površini telesa) bo stekel tok do drugega vodnika, ki je lahko drugi vodnik v isti napravi, ali kar tla pod nami, ali kovinski del iste, ali druge naprave. Učinek je odvisen od tega, kje in koliko toka steče. Že manjši tokovi (nekaj miliamperov) lahko povzročijo krče v mišicah, večji tokovi (nekaj sto miliamperov ali več) pa tudi opekline in poškodbe, ki so lahko tudi smrtno nevarne. Posledice so vedno močno odvisne od tega, kje tok teče. Tako nekaj deset miliamperov, ki tečejo med rokama in skozi srce, lahko povzročijo tudi smrt. Če smo potni, bo pri isti napetosti tok skozi kožo večji, in bodo tudi posledice večje.

Tokovi pod 50 miliamperov običajno niso nevarni (ne povzročajo trajnih poškodb), tokovi nad 100 miliamperov pa so lahko že smrtno nevarni. Pri običajni vlažnosti kože (pot toka se vedno začne skozi kožo) lahko rečemo, da napetosti do 50 V niso nevarne, nad 100 V pa smrtno nevarne.

Večina električnih naprav deluje pri napetosti 230 V, kar je zelo nevarna napetost in so posegi v takšne naprave med tem, ko so priključene na omrežje, smrtno nevarni. Nestrokovni posegi in popravila naprav lahko povzročijo hude nesreče. Zato je nujno, da pri uporabi upoštevamo navodila proizvajalcev, vse posege pa prepustimo strokovnjakom.