logo
hrrps://www.ijs.si


Zadrževalni hram je kupolasta zgradba, v kateri je celoten “jedrski” del jedrske elektrarne. V bistvu sta to dve kupolasti zgradbi – “lupini”, ena znotraj druge. Notranja lupina je zvarjena iz jeklenih plošč debeline skoraj 4 cm, visoka okrog 70 m in ima premer okrog 40 m. Namen notranje lupine je, da brez puščanja vzdrži povišanje tlaka znotraj lupine zaradi morebitne poškodbe na jedrskem delu elektrarne. Tesnost te lupine občasno preverjajo tako, da v njej s kompresorji povečajo tlak zraka in merijo, če pušča. Zunanja lupina je izdelana iz železo-betona debeline okrog 0,75 m. To pomeni, da so v betonu zalite gosto razporejene jeklene palice, ki dajejo konstrukciji izredno trdnost. Namen betonske lupine je, da ščiti notranjo, jekleno lupino pred vremenskimi vplivi in zunanjimi dogodki. Prostor med obema lupinama je mogoče med nesrečo vzdrževati na tlaku, ki je nižji od atmosferskega. S tem bi preprečili sproščanje radioaktivnih snovi, ki bi jih morebiti prepuščala jeklena lupina, v okolje.

(glej tudi vprašanje  B075 – Kaj so pregrade v jedrski elektrarni? in Shema jedrske elektrarne Krško, pdf, 190 KB)

Jedrski reaktor v Krškem spada med tlačnovodne reaktorje, ki so v svetu najpogostejši (ima ga več kot polovica od 441 jedrskih elektrarn v svetu). Ime reaktorja pomeni, da ga hladi voda, ki je pod tako visokim tlakom, da v reaktorju ne zavre. Voda ima poleg hlajenja istočasno še vlogo moderatorja, to je snovi, ki je potrebna za upočasnjevanje (moderiranje) nevtronov. Verižno reakcijo, ki poteka v reaktorju (cepitev jeder urana 235, ob kateri se sprostijo nevtroni, ki spet cepijo nova jedra urana 235) lahko namreč vzdržujejo le počasni nevtroni. Nevtroni, ki se sprostijo ob cepitvi, so zelo hitri (imajo visoko energijo), upočasnijo pa se s trki ob jedra vodikovih atomov (protone) v vodi. Reaktor je del zaprtega sistema, ki je podoben centralni kurjavi. Skozi reaktor (peč centralne kurjave) kroži voda, ki prenaša toploto v toplotna menjalnika (uparjalnika), ohlajena voda pa se vrača v reaktor.

(glej tudi vprašanje B074 – Kako deluje jedrska elektrarna Krško? in Shema jedrske elektrarne Krško, pdf, 1MB)

Izrabljeni gorivni elementi (včasih imenovani tudi izrabljeno jedrsko gorivo ali visoko radioaktivni odpadki) so shranjeni v bazenu za izrabljeno gorivo. V bazenu so stojala iz nerjavnega jekla, v katera so vloženi izrabljeni gorivni elementi. Med stojali so nameščene plošče iz zlitine nerjavnega jekla in bora (približno 2 %), v vodi v bazenu pa je raztopljena borova kislina (približno 2500 ppm bora). Bor je zelo močan absorber nevtronov in zagotavlja, da v bazenu ni mogoč pojav kritičnosti. Nerjavna stojala in plošče iz boriranega nerjavnega jekla imajo praktično neomejeno življenjsko dobo (bistveno daljšo od življenjske dobe elektrarne).

(glej tudi Remont v jedrski elektrarni Krško, pdf, 435 KB in Ravnanje z visoko radioaktivnimi odpadki, pdf, 301 KB)

Zgodovina Nuklearne elektrarne Krško:
  • 1970 Začetek priprav na gradnjo, sporazum o gradnji med Slovenijo in Hrvaško
  • April 1971 Razpis mednarodnega natečaja za gradnjo NEK
  • Avgust 1974 Podpis glavne pogodbe z družbo Westinghouse
  • Februar 1975 Začetek izkopov in gradbenih del na gradbišču
  • Oktober 1976 Zaključek montaže reaktorske zgradbe
  • April 1978 Zaključek montaže uparjalnikov in reaktorske posode
  • November 1979 Zaključek glavnega dela tlačnih preizkusov
  • Oktober 1980 Zaključena dobava goriva
  • November 1980 Prvič doseženi nominalni parametri tlaka in temperature v primarnem krogu
  • Maj 1981 Gorivo vloženo v reaktorsko posodo
  • September 1981 Prvič dosežena samovzdrževalna verižna reakcija
  • Oktober 1981 Sinhronizacija generatorja na omrežje – NEK odda prve kilovate
  • Februar 1982 100% moč elektrarne
  • Avgust 1982 Začetek obratovanja s polno močjo
  • Februar 1984 Izdaja dovoljenja za začetek rednega obratovanja
  • Pomlad 2000 Zamenjava uparjalnikov in posodobljenje NEK

Westinghouse (ZDA), ki je tudi dobavitelj same elektrarne.

Jedrska elektrarna vpliva na okolje med normalnim obratovanjem na dva načina:

  • človek, ki bi stalno živel ob ograji elektrarne (približno 100 m od reaktorske zgradbe) bi prejel dodatno dozo radioaktivnega sevanja v velikosti manj od ene stotinke doze, ki jo v istem času prejme iz naravnega okolja;
  • če je elektrarna ob reki, ki jo uporablja za hlajenje kondenzatorja (kot npr. JE Krško), se rečna voda segreje za nekaj stopinj Celzija. Ta vpliv je enak, kot bi ga imela termoelektrarna enake moči na istem mestu.

(glej tudi Jedrska elektrarna Krško in okolje, pdf, 215 KB)

Cepitev jedra urana 235 se začne z absorbcijo nevtrona. Novo nastalo jedro urana 236 je zaradi porušenega ravnotežja sil znotraj jedra v vzbujenem stanju. Lahko si ga predstavljamo kot kapljico, ki močno valovi, na koncu pa se razleti v dve jedri. Ta dogodek imenujemo cepitev jedra, pri čemer se sprosti veliko energije. Ob tem se sprosti tudi nekaj nevtronov, ki lahko cepijo nadaljnja jedra urana 235, kar imenujemo verižna reakcija.
(glej tudi Jedrska cepitev, pdf, 365 KB in Jedrska verižna reakcija, pdf, 490 KB)

V jedrski elektrarni Krško je zaposlenih 615 ljudi. (podatek za april 2013)
(osveženi podatki na spletni strani NEK)

Imenska (nominalna) moč Jedrske elektrarne Krško je 676 MWe (“e” za MW pomeni, da je to električna moč), moč jedrskega reaktorja pa je približno 3x večja. Jedrska elektrarna Krško je po moči v svetu že med manjšimi. Večinoma imajo moč okrog 1000 MWe, novejše sedanje tudi 1400 MWe.
(glej tudi Jedrska elektrarna Krško, pdf, 344 KB)

Za primere vseh nenormalnih situacij (stanj) v jedrski elektrarni (ni nujno, da so to že nesreče) obstajajo vnaprej pripravljeni postopki ukrepanja. Ti postopki so oblikovani tako, da jih lahko začnejo izvajati, čeprav še ni ugotovljen vzrok dogodka. Za jedrsko varnost elektrarne morajo biti izpolnjeni v vseh stanjih izpolnjeni določeni pogoji. Najpomembnejši so: reaktor mora ostati podkritičen, zagotovljeno mora biti njegovo hlajenje, preprečevati je potrebno sproščanje radioaktvnih  snovi.
(glej tudi Varnostni sistemi, pdf, 314 KB)