Globalno ogrevanje ozračja povzroča taljenje kopenskega ledu in dviganje gladine oceanov. Ta učinek je že merljiv.

Dimne pline iz kurišča je potrebno spraviti v čim višje zračne plasti, da se čimprej pomešajo in razredčijo z zrakom. To je še posebej pomembno na mestih, kjer je mogoča lokalna temperaturna inverzija (pojav, da je v višjih zračnih plasteh zrak toplejši kot v nižjih). V takem primeru bi se namreč dim po izstopu iz dimnika nehal dvigati in bi se razlezel po okolici. Primer zelo visokega dimnika s tem namenom je v Termoelektrarni Trbovlje.

Termično onesnaževanje (termalna polucija) imenujemo pojav, da vsak toplotni stroj, t.j. naprava, ki pretvarja toplotno energijo v mehanično (in naprej v električno) odvaja velik delež te toplote v okolje. Temu se ni mogoče izogniti, ker velja Drugi glavni zakon termodinamike, ki pravi, da prehaja toplota sama od sebe s telesa višje temperature na telo z nižjo temperaturo.

To je vsakomur jasno iz vsakdanjih izkušenj, ima pa globoke posledice za delovanje strojev (in tudi za celo vesolje).

Toplotni stroji so npr. motorji z notranjim zgorevanjem za pogon avtomobilov, parni stroji, plinske turbine za pogon letal itd. Tudi termoelektrarne in jedrske elektrarne so toplotni stroji. Razmerje med količino mehanske oz. električne energije, ki jo dobimo iz stroja, in količino vložene toplotne energije (npr. iz zgorevanja premoga, bencina ali jedrskih reakcij) imenujemo toplotni izkoristek. Ta je pri večini naštetih strojev med 30 % in 40 %. To pomeni, da lahko pretvorimo v koristno mehanično oz. električno energijo le med 30 in 40 % od porabljene toplote, 60 do 70 % toplote pa gre neizkoriščene v okolje. Neizkoriščeni del toplote imenujemo tudi odpadna toplota. Iz nje ni več mogoče pridobiti koristnega dela, ker ima nosilec odpadne toplote (npr. izpušni plini, voda za hlajenje termoelektrarne ali jedrske elektrarne) prenizko temperaturo.

Jedrska elektrarne in termoelektrarna sta s stališča pretvorbe energije enaka stroja in pri enaki koristni moči odvajata v okolje (“onesnažujeta” okolje) enako količino toplote. Toploto odvajata v okolje preko posebnega toplotnega menjalnika – kondenzatorja, v katerem se para po opravljenem delu v turbini spremeni v vodo (kondenzira), tako da jo lahko ponovno črpamo v parni kotel. Kondenzator ima cevi, znotraj katerih se pretaka hladilna voda, ki jo jemljemo iz okolja (v Krškem npr. iz Save). Ta hladilna voda sprejme nase toploto, ki jo pogosto imenujemo odpadna toplota.

Vredno je ponovno poudariti, da odpadna toplota ni posledica slabega znanja inženirjev ali slabe izdelave stroja, temveč posledica Drugega glavnega zakona termodinamike, ki je eden najbolj osnovnih naravnih zakonov.

Termično onesnaževanje oz. odpadna toplota nima globalnih vplivov in ne povzroča sprememb podnebja kot jih npr. učinek tople grede. Vpliva pa lahko na lokalno okolje, npr. tako, da se zaradi prejete odpadne toplote prekomerno segreva reka, kar lahko vpliva na rastline in živali v reki. Zato državni organi, ki izdajajo dovoljenja za obratovanje termoelektrarn in jedrskih elektrarn vedno natančno predpišejo, kolikšno je največje dovoljeno povečanje temperature rečne vode in kolikšen delež pretoka reke se sme odvzemati za hlajenje. Tipično je to nekaj stopinj Celzija. Jedrska elektrarna Krško ima dovoljenje, da lahko s svojo odpadno toploto zviša temperaturo reke Save za največ 3 stopinje Celzija, istočasno pa temperatura Save po segrevanju nikoli ne sme preseči 28 stopinj Celzija. Največji dovoljeni odjem hladilne vode pa znaša 2 5% trenutnega pretoka reke Save.

Potresno aktivnost v Sloveniji lahko sproti spremljamo na domači strani Agencije Republike Slovenije za okolje (tam, kjer je tudi vremenska napoved).

Večina potresov nastane zaradi nenadnih prelomov v zemeljski skorji, ki jih povzročijo premiki tektonskih plošč – kosov Zemljine skorje, ki “plavajo” na tekoči zemeljski notranjosti. Slovenija je potresno področje blizu stika afriške in euroazijske plošče. To je potrebno upoštevati ob gradnji hiš in industrijskih objektov. Jedrska elektrarna Krško je zgrajena tako, da lahko vzdrži potrese, ki so močnejši od kadarkoli zabeleženih v Sloveniji.

Hidroelektrarne med normalnim delovanjem razmeroma malo vplivajo na okolje. Nekaj vplivov nastane med gradnjo (npr. Preusmeritev naravnega toka reke, poplavljanje dolin itd.). Upoštevati pa je potrebno tudi vpliv morebitnih nesreč (porušitev jezov), ki so lahko katastrofalne.

V onesnaženem zraku so poleg mešanice plinov, ki jo imenujemo zrak (skoraj v celoti sta to dušik in kisik), še druge snovi (delci in plini), ki so posledica človekove dejavnosti. To so npr. produkti zgorevanja premoga, bencina, dizelskega goriva, prah, dušikov oksid itd.

Na osebni ravni ukrepamo proti učinkom tople grede s skromnejšo porabo energije (manj se vozimo z avtom, znižamo temperaturo stanovanja…). Država lahko poskrbi za gradnjo primernih virov energije z manjšimi izpusti, gradi dober javni prevoz (zmanjša uporabo osebnih vozil), stimulira energetsko varčevanje in informira javnost. Na svetovni ravni gre predvsem za uspešno dogovarjanje med državami.

Po dosedanjih spoznanjih lahko ukrepamo proti učinku tople grede tako, da omejimo izpuste toplogrednih plinov, ki jih povzroča človek s svojimi dejavnostmi. Med temi sta najpomembnejša ogljikov dioksid kot posledica zgorevanja fosilnih goriv in metan kot posledica kmetovanja. Med ukrepi ima pomembno vlogo jedrska energija, ki ob svojem sproščanju in pretvorbi v elektriko ne povzroča izpustov ogljikovega dioksida.

Žal je vprašanje preveč nedefinirano, da bi bilo mogoče nanj konkretno odgovoriti. Ni navedeno, za kakšno vrsto onesnaženja gre.