Jedrske elektrarne zelo malo vplivajo na okolje. Njihov glavni vpliv je segrevanje vode (rečne, jezerske, morske ali v hladilnem stolpu), ki jo uporabljajo za hlajenje kondenzatorja v klasičnem delu elektrarne. Ta vpliv pa je enak, kot bi ga imela termoelektrarna iste moči na fosilno gorivo (premog, nafto ali plin). Sevalni vpliv je izredno majhen. Ob sami ograji jedrske elektrarne je več stokrat manjši od vpliva sevanja naravnega okolja. Lahko pa trdimo, da jedrske elektrarne okolju posredno zelo koristijo, saj »prihranijo« okolju velike količine ogljikovega dioksida, ki bi nastal ob zgorevanju fosilnih goriv. Termoelektrarna podobne moči, kot je jedrska elektrarna Krško, letno porabi več milijonov ton premoga, glavni produkt zgorevanja – ogljikov dioksid – pa gre naravnost v ozračje. V Evropi prihranijo jedrske elektrarne približno toliko ogljikovega dioksida, kot če bi umaknili s cest 200 milijonov avtomobilov. (glej tudi Sevanje okolja, pdf, 337 KB in Jedrska elektrarna Krško in okolje, pdf, 215 KB)

Potresi običajno nastanejo na geoloških prelomnicah. Področja, kjer so potresi pogosti, so znana, tako da je možno napovedati, kje se bodo potresi pojavljali. Kljub vsem prizadevanjem pa zaenkrat še ni mogoče napovedati, kdaj bo potres nastopil.

Večina termoelektrarn uporablja kot gorivo fosilna goriva. Ob zgorevanju nastajajo snovi spojine in delci, ki lahko škodujejo okolju in zdravju: dušikovi oksidi so strupeni, žveplov dioksid tvori z zračno vlago kisli dež, ogljikov dioksid prispeva k učinku tople grede, zdravju škodljivi so tudi delci (zelo fin pepel). Nekatere od teh se da skoraj popolnoma odstraniti s postopki čiščenja dimnih plinov, npr. žveplov dioksid in pepel, nekaterih pa s sedanjimi postopki ni mogoče zajeti na ekonomsko upravičen način, npr. ogljikovega dioksida, in ga zato TE izpušča v ozračje.

Škodljive vplive delovanja termoelektrarn je mogoče zmanjšati z dobrimi tehnologijami čiščenja dimnih plinov, iz katerih odstranimo predvsem delce (pepel) in žveplov dioksid. Ogljikovega dioksida, ki je običajno glavni produkt zgorevanja fosilnih goriv, zaenkrat še ni mogoče odstraniti na ekonomičen način, tako da ga TE sproščajo v okolje.

Naprava za merjenje potresnih sunkov se imenuje seizmograf.

Največ pepela nastane pri zgorevanju manj kvalitetnih premogov kot so lignit in rjavi premog.

Kadar ima termoelektrarna ali jedrska elektrarna pretočno hlajenje (hlajenje z vodo, odvzeto neposredno iz reke ali jezera), je možno “toplotno” onesnaženje. To pomeni, da bi se voda segrela do take mere, ki bi pomenila bistven odmik od naravnih pogojev za življenje rastlin in živali v vodi.

Povišana temperatura negativno vpliva tudi na topnost kisika v vodi. Zato za pretočno hlajenje veljajo posebni kriteriji za zaščito vode. V JE Krško npr. je dovoljen odvzem največ 25% pretoka Save, povišanje temperature Save za največ 3 stopinje celzija, najvišja temperatura Save pod elektrarno pa ne sme preseči 28 stopinj celzija.

Termalna polucija (pravilen slovenski izraz je toplotno onesnaževanje) pomeni pretirano obremenjevanje okolja z odpadno toploto. Vsi toplotni stroji (naprave, ki pretvarjajo toplotno energijo v mehansko energijo, npr. termoelektrarne, avtomobilski motorji, plinske turbine itd.) delujejo tako, da lahko 30 – 40 % toplote spremenijo v mehansko energijo, ostalo pa odvedejo v okolje. To je posledica naravnega zakona, ki mu rečemo drugi glavni zakon termodinamike. Odpadno toploto termoelektrarne (in tudi jedrske elektrarne) tipično odvedejo v reke ali morja s pomočjo pretočnega hlajenja, zelo pogosto pa tudi s hladilnimi stolpi v ozračje. Ob tem je potrebno paziti, da ne pride do pretiranega segrevanja reke ali morja, ki ima lahko škodljiv vpliv na biosfero. Pri rekah so dopustna segrevanja približno 3 stopinje celzija.

Glavni odpadek termoelektrarne je ogljikov dioksid (produkt zgorevanja), ki ga TE spusti skozi dimnik v zrak. Druge rešitve zaenkrat ni. Večina premogov, ki jih kurijo v TE, pa vsebuje tudi nekaj žvepla, iz katerega ob zgorevanju nastane strupen žveplov dioksid (iz tega pa v stiku z zračno vlago žveplasta in žveplena kislina, ki sta obe zelo škodljivi za okolje).

Žveplov dioksid je mogoče izločiti s sistemom za “pranje” dimnih plinov. Rezultat tega so velike količine sadre (mavca), ki ga je potrebno odlagati. Znatno količino odpadkov predstavlja tudi filtrski pepel. To so minerali v obliki finega prahu, ki ga polovijo iz dimnih plinov posebni električni filtri. Filtrski pepel je mogoče uporabiti kot surovino za izdelavo gradbenih materialov, vendar včasih vsebuje preveč radioaktivnih snovi.

Najbolje bo, da si za primer ogledamo kar Černobilsko nesrečo. Ob tem se moramo zavedati, da je bil Černobilski reaktor zelo poseben tip reaktorja, ki so jih imeli le v bivši Sovjetski zvezi. V reaktorjih zahodnega tipa (kot ga ima npr. Nuklearna elektrarna Krško) je nesreča takšne vrste nemogoča. Nesreča s tako veliko sprostitvijo radioaktivnih snovi pa je izjemno malo verjetna.

Černobilski reaktor je eksplodiral kot posledica pomanjkljive varnostne zasnove in nespoštovanja predpisanih postopkov. Do nesreče je prišlo med izvajanjem poskusa, ki ni bil pravilno pripravljen in primerno varnostno ovrednoten. Najprej je po popolni izgubi nadzora nad reaktorjem zaradi visoke toplotne moči prišlo do poškodbe hladilnih kanalov v reaktorju, nato pa je prišlo do kemične reakcije katere posledica je bila nastanek mešanice prostega vodika in kisika, ki je eksplodirala ob prisotnosti vročega goriva in grafita (parna eksplozija). Sledil je več dni trajajoč požar tisočev ton grafita (moderatorja – pomembnega dela reaktorja, brez katerega v takem tipu reaktorja verižna reakcija v uranu ni mogoča). Med eksplozijama in v požaru so bile temperature tako visoke, da se je v ozračje iz sredice reaktorja sprostil znaten delež raztaljenih in uparjenih razcepnih produktov (izotopov, nastalih po cepitvi uranovih jeder), ki so pri normalnih temperaturah v trdnem stanju, ter plinasti razcepni produkti. Del razcepnih produktov se je po nesreči usedal v bližnji Ukrajini, Belorusiji in Rusiji, velik delež pa so odnesli višinski zračni tokovi (najprej proti Skandinaviji, nato pa proti srednji, zahodni in južni Evropi).

S stališča prejetih doz sevanja in zdravstvenih učinkov na prebivalstvo so bili kratkoročno po nesreči najnevarnejši jod-131 in žlahtni plini, ki so razmeroma kratkoživi (jod-131 ima razpolovno dobo 8 dni). Jod-131 pride v telo z vdihavanjem in kontaminirano hrano, radioaktvni žlahtni plini pa so nevarni le kot zunanji vir sevanja iz radioaktivnega oblaka. Poleg omejitve zadrževanja na prostem je možno le profilaktično uživanje tablet s kalijevim jodidom in omejitev uporabe hrane. Pri profilaksi s stabilnim jodom zasitimo ščitnico in bistveno zmanjšamo količino radioaktivnega joda, ki bi ga sicer absorbirala ščitnica. Profilaksa s stabilnim jodom večinoma ni bila izvedena takoj po nesreči, na žalost niti omejitev zadrževanja na prostem. Naknadna uporaba kalijevega jodida ne pomaga in veliko otrok je prejelo nevarno visoke doze sevanja na ščitnico, število primerov raka na ščitnici pri otrokih se je zelo povečalo.

Dolgoročno po nesreči sta bila najnevarnejša radioaktivna izotopa cezija (cezij-134, cezij-137) in stroncij-90, ki sta kemično sorodna kaliju in kalciju ter ju zato človeški organizem dobro absorbira. Vnos v telo poteka predvsem z hrano, problem pa je tudi sevanje teh izotopov na področju, kjer so tla močneje kontaminirana. Kontaminacija okrog Černobila (pa tudi v srednji in zahodni Evropi) je bila zelo neenakomerna, večinoma sorazmerna količini padlega dežja, ki je izpral delce iz radioaktivnega oblaka. Kontaminirano področje okrog Černobila je bilo bistveno večje od kroga s polmerom 30 km, ki je bilo določeno kot prepovedano območje. Dekontaminacija tako velikih področij praktično ni izvedljiva. Edini možen ukrep so bile velike evakuacije prebivalstva in prepoved uživanja prehrambenih izdelkov, ki so bili kontaminirani s cezijem. Prebivalstvo je dobivalo neoporečna živila od drugod.

Potrebno je povedati, da kontaminirana področja ne bodo ostala trajno nenaseljiva. Koncentracija radioaktivnih izotopov se s časom zmanjšuje zaradi migracije v globlje plasti zemlje in radioaktivnega razpada (razpolovni čas je okrog 30 let) in bo postopoma možno ponovno začeti uporabljati večino trenutno evakuiranih področij. Kdaj se bo to zgodilo, je zaenkrat še težko povedati.

Na konferenci Mednarodne agencije za atomsko energijo septembra 2005 na Dunaju so strokovnjaki mednarodnih organizacij, članic Organizacije združenih narodov, analizirali vse dosegljive podatke in ugotovili posledice nesreče:

47 reševalcev je umrlo zaradi neposrednih posledic sevanja (akutnega radiacijskega sindroma). Približno 4000 otrok je zbolelo za rakom na ščitnici, 9 jih je umrlo.

Približno 4000 ljudi med skupno 600.000 reševalci, evakuiranci in prebivalci najbolj kontaminiranih področij bo verjetno umrlo za rakom in levkemijo zaradi sevanja. To je približno 3% smrti zaradi spontanega raka, ki ni povezan s černobilskim sevanjem.

Razen znotraj 30-kilometrskega izključitvenega območja so nivoji sevanja spet večinoma normalni. (glej tudi Černobil, pdf, 235 KB)