logo
hrrps://www.ijs.si


Radioaktivni odpadki nastanejo razen ob delovanju jedrske elektrarne tudi pri uporabi radioaktivnih snovi v medicini, industriji in znanosti, njihova količina pa je relativno majhna.

Radioaktivne odpadke je možno odložiti zelo varno. Nizko in srednje radioaktivni odpadki (za te bo v Sloveniji zgrajeno odlagališče ob jedrski elektrarni Krško) so predvsem snovi, ki ostanejo po vzdrževalnih delih (npr. obleke za enkratno uporabo, delovni pripomočki, orodja itd.) ter izrabljeni filtri za čiščenje primarne (reaktorske) hladilne vode. Te snovi ne oddajajo toplote, njihova radioaktivnost je majhna in se po približno 300 letih izenači z radioaktivnostjo naravnega okolja. Sode, v katere so odpadke odložili v elektrarni, bodo v odlagališču zalili v betonske vsebnike, te pa odložili v odlagališče. To je izdelano kot nepropusten betonski cilinder, ki sega približno 50 m v zemljo. Odlagališče in vsebniki s sodi ne potrebujejo nikakršnih aktivnih naprav, ker se v njih nič ne dogaja. Življenjsko okolje je pred radioaktivnimi odpadki zaščiteno s štirimi pregradami: kovinski sod, betonski vsebnik, betonski cilinder odlagališča in geološka struktura okrog odlagališča. Podobna skladišča imajo vse države z jedrskimi elektrarnami in z njimi ni nikakršnih težav.

Običajno delimo radioaktivne odpadke v tri kategorije: visokoradioaktivne, srednjeradioaktivne in nizkoradioaktivne. Visokoradioaktivni odpadki morajo imeti posebne močne ščite (svinec, beton, kamenine, lahko tudi debele plasti vode), ki varujejo ljudi pred sevanjem, razen tega pa morajo biti tudi še hlajeni. Srednjeradioaktivni odpadki potrebujejo ščite, hlajenja pa ne.
Nizkoradioaktivni odpadki ne potrebujejo ne ščitov ne hlajenja (seveda pa ne smejo biti dostopni ljudem ali izpuščeni v naravno okolje).

Igračke (zvezdice, črke, figurice itd.), ki se svetijo v temi, niso radioaktivne. Izdelane so iz posebnega materiala, ki po močni osvetlitvi še nekaj časa oddaja svetlobo.

V povprečju prejmemo približno 2,5 – 2,8 mSv na leto. Delež naravne doze je zelo odvisen od okolja, v katerem živimo. (glej tudi Sevanje okolja, pdf, 337 KB)

Obstaja več različnih naprav (sond) za merjenje radioaktivnega sevanja. Zelo uporaben je Geiger-Muellerjev števec, ki ga pri demonstracijah uporabljamo v Izobraževalnem centru za jedrsko tehnologijo (prikaz je tudi na naši spletni strani).

Pri medicinski uporabi virov ionizirajočih sevanj je potrebno razlikovati paciente, ki so podvrženi preiskavi ali terapiji, delavce (medicinsko osebje), ki te posege izvajajo, ter prebivalstvo, vključno z osebami, ki pomagajo pri oskrbi in negi bolnika. Za drugo in tretjo skupino so določene mejne doze (izpostavljenost sevanju), ki se morajo upoštevati pri izvajanju medicinskih posegov.

Pri pacientih tega ni. Vloga zdravnika, ki je odgovoren za radiološki poseg, je zagotoviti optimalno uporabo ionizirajočega sevanja tako, da bo imel bolnik od uporabe virov ionizirajočega sevanja čim večjo korist ob čim manjši škodi. Zato se tudi količine (aktivnosti) radiofarmakov (radioaktivnih zdravil) pri preiskavah določijo (optimizirajo) za vsakega pacienta posebej, pri čemer ne obstajajo “maksimalne dovoljene” količine.
Zdravniki so usposobljeni za to, da določijo “primerno” količino, ki je odvisna od več faktorjev. Dolžni pa so svetovati pacientu o potrebnih ukrepih za omejevanje izpostavljenosti sevanju domačih in ostalega prebivalstva.

Čeprav “maksimalne dovoljene” količine ne obstajajo, upoštevajo zdravniki pri določanju diagnostičnih in terapevtskih količin neke vrednosti, ki jih imenujemo diagnostični referenčni nivoji. Gre za vrednosti (npr. količino radiofarmaka) določene za standardne preiskave pri “standardnih” pacientih, ki naj bi omogočale uspešno izvedbo preiskave. Nenehno preseganje teh nivojev v nekem okolju (ustanovi) je opozorilo, da so ali oprema ali postopki neprimerni ali zastareli.

Aktivnost vode v nekaterih zdraviliščih je lahko večja od aktivnosti običajne vodovodne vode, vendar tako malo, da zdravju ne more biti škodljiva. Lahko je tudi zdravilna ali blagodejna, vendar ne zaradi svoje aktivnosti, temveč zaradi mineralnih snovi, ki jih vsebuje.

Radioaktivne snovi in radioaktivna sevanja imajo zelo široko uporabo v medicini, industriji in raziskovalni dejavnosti.

Radioaktivnosti ni mogoče preprečiti (uničiti). Radiaktivna jedra se spreminjajo zaradi naravnih zakonov in svojih lastnosti. Po nekem času, ki je lahko tudi več tisoč let, se radioaktivno jedro samo spremeni (“razpade”) v novo jedro. To novo jedro je lahko stabilno, ali pa tudi ne. Možno pa je potek pospešiti tako, da tista radioaktivna jedra, ki razpadajo počasi, pretvorimo v druga radioaktivna jedra, ki razpadajo hitreje. To možnost so znanstveniki obravnavali zelo resno, predvsem zaradi visoko radioaktivnih odpadkov (izrabljenega jedrskega goriva). Razvili so več možnih postopkov, vendar uporaba takšne tehnologije zaradi zapletenosti in obsežnosti zaenkrat še ne pride v poštev. (glej tudi Merjenje radioaktivnosti, pdf, 307 KB)