V jedrski elektrarni Krško je zaposlenih okrog 600 ljudi.

Uran-235 (edini cepljivi izotop v naravi) ima v jedru ravno pravo število protonov in nevtronov, da ga je mogoče cepiti in lahko v njem poteka samovzdrževalna verižna reakcija. Cepljiv je tudi plutonij-239, ki pa ga ni v naravi in ga lahko pridobimo v jedrskem reaktorju.

V reaktorju jedrske elektrarne Krško je 121 gorivnih elementov, v vsakem je 235 gorivnih palic, v vsaki gorivni palici pa približno 400 tabletk. Tabletk je torej približno 11 milijonov. Skupna količina urana v sredici reaktorja je približno 50 ton.

Para za pogon uparjalnika nastaja v uparjalniku s pomočjo toplote iz primarnega (reaktorskega) sistema jedrske elektrarne.

Reaktorji četrte generacije so novi tipi reaktorjev, ki bodo imeli zelo izboljšane varnostne lastnosti, povečan izkoristek, možnost “jedrskega sežiganja” radioaktivnih odpadkov in zelo zmanjšano možnost pridobivanja jedrskih snovi za vojaške namene. Mednje spadata npr. hitri reaktor, hlajen s tekočim natrijem in visokotemperaturni reaktor, hlajen z vodikom.

Tretja generacija jedrskih reaktorjev je po načinu delovanja zelo podobna sedanjim, imajo pa precej izboljšane varnostne lastnosti.

Izkoristki toplotnih strojev, med katere spadajo tudi jedrske elektrarne, so odvisni od temperatur njihovih delovnih medijev in kvalitete izdelave. Večina novejših termoelektrarn ima izkoristke preko 40 %, nove jedrske elektrarne, ki so sedaj v gradnji, pa blizu 37 %.

Reaktor je kritičen (deluje na konstantni moči), kadar se ne “izgubi” preveč nevtronov, ki so potrebni za vzdrževanje verižne reakcije. Eden od načinov izgubljanja nevtronov je pobeg nevtronov iz sredice. Krogla ima od vseh teles z enako prostornino (oziroma enako količino goriva) najmanjšo površino in torej na ta način “izgubi” najmanj nevtronov.

NE Krško proizvede dnevno približno 17 milijonov kWh električne energije.
(podatek za marec 2013)

Izrabljeno gorivo (gorivne elemente, ki vsebujejo premalo urana-235, da bi lahko z njimi vzdrževali verižno reakcijo) ob menjavi goriva iz reaktorja premestijo v bazen za izrabljeno gorivo. To je bazen v posebni zgradbi poleg reaktorske zgradbe, v katerem lahko izrabljeni gorivni elementi ostanejo tudi do konca življenske dobe elektrarne.