Življenska doba jedrske elektrarne Krško, ki je bila določena s projektom, bi se iztekla leta 2023. Elektrarna je bila tekom dosedanjega obratovanja zelo dobro vzdrževana in posodobljena, tako da bo njena življenska doba zelo verjetno podaljšana še za 20 let, torej do leta 2043.

Med najsodobnejše reaktorje štejemo projekt EPR (Evropski tlačnovodni reaktor) družbe Areva in projekt AP1000 (tlačnovodni reaktor s pasivno varnostjo) družbe Westinghouse. Nobeden še ne obratuje, jih je pa več v gradnji. Še najbližji dokončanju in začetku obratovanja je EPR na lokaciji Olkiluoto na Finskem.

Moč jedrskega reaktorja reguliramo tako, da vplivamo na število nevtronov, ki vzdržujejo verižno reakcijo (od števila nevtronov je odvisno število cepitev, od tega pa moč reaktorja). To je mogoče izvajati na razne načine, še najlažje razumljiva je uporaba regulacijskih palic. To so palice, ki vsebujejo absorberje nevtronov – snovi, katerih jedra “požirajo” nevtrone, vendar se pri tem ne cepijo, npr. srebro, bor, indij, kadmij. Regulacijske palice lahko posebni mehanizmi poljubno vstavljajo ali izvlačijo iz sredice reaktorja in s tem vplivajo na njegovo moč.

Uranovo gorivo je poddomena jedrskega goriva, tj. materiala iz katerega je možno pridobiti jedrsko energijo (gorivo se analogno s kemijo, uporablja kot pojem, iz katerega je možna proizvodnja energije). Jedrsko gorivo je tako tisti material, v katerem potekajo jedrske reakcije, pri tem pa se sprošča energija. Daleč najpogostejši je izotop urana 235, katerega uporablja večina jedrskih elektrarn. Od tod izvira pojem uranovo gorivo. Poleg uranovega se uporablja tudi plutonijevo, oz. mešanica slednjih (t.i. MOX gorivo).

V reaktorju NEK je približno 50 ton urana v 121 gorivnih elementih. Pri menjavi goriva po 18 mesecih obratovanja elektrarne zamenjajo približno tretjino od vseh gorivnih elementov. To je najenostavnejši odgovor. Natančnejši odgovor je, da je v svežih gorivnih elementih približno 5% urana 235, ki med cepitvijo sprošča energijo, ter 95% urana 238, ki se ne cepi. V zgorelih gorivnih elementih, ki so jih zamenjali s svežimi, ostane le malo urana 235. Dejansko je torej reaktor NEK “porabil” v enem letu približno 500 kg cepljivega urana 235. Teh 500 kg ni kar “izginilo” iz gorivnih elementov, ampak so se spremenili v razne radioaktivne izotope. (glej tudi Jedrsko gorivo, pdf, 246 KB)

Koncu obratovanja jedrske elektrarne sledi razgradnja. To pomeni razrez, odstranitev in odlaganje tistih konstrukcijskih delov, ki so radioaktivni.
Sem spadajo predvsem deli elektrarne, ki so povezani z jedrskim reaktorjem.
Velika večina delov elektrarne so običajni gradbeni materiali (beton) in kovine, ki jih je mogoče deloma reciklirati.

Jedrska elektrarna Krško deluje varno in v skladu z nacionalnimi ter mednarodnimi predpisi in standardi. Njena redna, s projektom predvidena obratovalna doba, bo potekla leta 2023, zelo verjetno pa bo podaljšana še za 20 let. Jedrski odpadki (rabljeni gorivni elementi) so shranjeni bazenu za zgorelo gorivo znotraj elektrarne.

V jedrski elektrarni izkoriščamo energijo cepitve uranovih jeder. Ta se v jedrskem gorivu pretvori v toploto, ki uparja vodo. Para poganja parno turbino (kolesje z lopaticami, ki jih potiskajo curki pare), ta pa se vrti skupaj z električnim generatorjem. V generatorju so navitja z žicami, ki se premikajo med magneti. Po žicah zato steče električni tok, katerega elektrarna odda v omrežje. Povzamemo lahko takole: jedrska energija se je v reaktorju pretvorila v toplotno energijo, ki se je v turbini pretvorila v mehansko energijo za pogon generatorja (vrtenje), iz te pa je v generatorju nastala električna energija.

Jedrska elektrarna Krško ima tlačnovodni reaktor.

Glavna sestavna dela jedrske elektrarne imenujemo jedrski otok in turbinski otok. Jedrski otok elektrarne s tlačnovodnim reaktorjem (npr. jedrske elektrarne Krško) sestavljajo reaktor, uparjalniki, črpalke in tlačnik.

Turbinski otok sestavljajo parna turbina, električni generator in kondenzator.