logo


Visoko radioaktivni odpadki jedrske elektrarne Krško so izrabljeni gorivni elementi. Shranjeni so pod vodo v posebnem bazenu, ki je del elektrarne.

Za odpadke, ki nastanejo ob delovanju jedrske elektrarne, je značilno, da so radioaktivni. Glede na aktivnost jih razvrščamo na nizko-, srednje-, in visoko-radioaktivne odpadke. Ti so podrobneje opisani v odgovorih na vprašanja št. D001D021D022D023D024, D025, B071.

Zgorelo gorivo in radioaktivni odpadki, ki nastajajo ob obratovanju NEK, so vsi spravljeni v bazenu za zgorelo gorivo in v skladišču za nizko in srednje radioaktivne odpadke znotraj elektrarne. NEK jih nikamor ne izvaža. (glej tudi Radioaktivni odpadki v Sloveniji, pdf, 230 KB)

Vsi radioaktivni odpadki, ki nastajajo ob obratovanju NEK, so v skladišču znotraj elektrarne in zaenkrat ni potreben nikakršen prevoz.

Slovenija bo morala v prej kot desetih letih zgraditi odlagališče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov. Takrat bo potrebno te odpadke prepeljati do odlagališča. Transportna sredstva bodo običajna (tovornjak, morda vlak) in nezahtevna, ker ne gre za prevoz visoko radioaktivnih odpadkov. (glej tudi Radioaktivni odpadki v Sloveniji, pdf, 230 KB)

Če se držimo veljavne strokovne terminologije, pomeni “skladiščenje jedrskih odpadkov” začasno shranjevanje izrabljenega goriva. Npr. v Jedrski elektrarni Krško je temu namenjen bazen za izrabljeno gorivo, kamor po vsaki menjavi goriva shranijo izrabljene gorivne elemente. V tem bazenu ne bodo ostali za večno, ampak jih bodo kasneje (približno čez nekaj desetletij) odložili v odlagališče izrabljenega goriva. Odlaganje pa pomeni dokončno rešitev.

V terminologiji jedrske stroke se izraz “jedrski” nanaša na snovi (materiale) in dejavnosti, ki omogočajo jedrsko cepitev in verižno reakcijo. V pogovornem jeziku pa je ta izraz pogosto napačno uporabljen kot izraz za “radioaktivno”. Radioaktivnih snovi pa je zelo veliko, vendar jih je le malo med njimi uporabnih za jedrsko cepitev. Nekatere snovi, npr. težka voda, sploh niso radioaktivne, vendar jih tudi štejemo med jedrske materiale, ker so neobhodno potrebne za delovanje nekaterih jedrskih reaktorjev.

Radioaktivne odpadke, ki nastajajo ob delovanju vsake jedrske elektrarne, pogosto napačno imenujejo s skupnim imenom “jedrski odpadki”. Jedrski odpadki so izključno izrabljeno gorivo oz. ostanki njegove predelave in jih pogosto imenujemo tudi visoko radioaktivni odpadki. Ti se skladiščijo in odlagajo vedno ločeno od nizko radioaktivnih odpadkov. Slednja tudi odlagamo v posebna odlagališča, ki pa so mnogo manj zahtevna zaradi manjše radioaktivnosti.

Tudi izraz “skladiščenje” je pogosto napačno uporabljen, čeprav je dejansko mišljena trajna rešitev – odlaganje. Skladiščenje radioaktivnih snovi vedno pomeni začasen umik iz človekovega bivalnega okolja. Odlaganje pa pomeni trajen umik.

Več na to temo si lahko preberete v Mali enciklopediji jedrske energije, zadnje poglavje.

Pogodba med lastnicama jedrske elektrarne določa, da morata po poteku življenjske dobe Slovenija in Hrvaška poskrbeti vsaka za svoj del (50 %) radioaktivnih odpadkov, vendar Hrvaški omogoča, da do takrat skladišči svoj del odpadkov v elektrarni. Vendar bo skladišče v elektrarni predvidoma polno že prej, tako da mora Slovenija približno v 8 letih zgraditi trajno odlagališče za svoj del odpadkov, da bo lahko zagotovila nemoteno delovanje elektrarne.

Mednarodno velja, da mora vsaka država sama poskrbeti za svoje radioaktivne odpadke. Zakonodaja nekaterih držav celo prepoveduje izvoz radioaktivnih odpadkov. V zadnjem času na nivoju mednarodnih organizacij potekajo pogovori, kako bi bilo mogoče urediti odlaganje visoko radioaktivnih odpadkov (to je predvsem zgorelo gorivo) v regijskih odlagališčih. To pomeni, da bi več držav zgradilo skupno odlagališče, ki bi bilo lahko bolj ekonomično in bolj varno.
Za nizko in srednje radioaktivne odpadke bi še vedno veljalo, da mora zanje poskrbeti vsaka država sama.

Radioaktivni odpadki tehnološko ne povzročajo problemov. Težava je v tem, da so korenine vseh jedrskih tehnologij v vojaški tehnologiji. V času po drugi svetovni vojni se je jedrska tehnologija intenzivno razvijala v vojaške namene. Mnoge poskusne eksplozije jedrskih bomb in tudi neodgovorno ravnanje z vojaškimi radioaktivnimi odpadki so v ljudeh pustili globoko nezaupanje do vsega radioaktivnega.

Za radioaktivne odpadke sedanjih jedrskih elektrarn je poskrbljeno na tak način, da ne ogrožajo okolja in ljudi:

  •  že ob projektiranju elektrarn je zagotovljeno, da je količina odpadkov čim manjša (manj kot 100 kubičnih metrov na leto),
  • odpadke pred odlaganjem pripravijo v tako obliko, da uhajanje v okolje ni mogoče (stiskanje, vlaganje v posebne sode in betoniranje),
  • odlagališča so skrbno izbrana tako, da že lokalna geologija onemogoča širjenje radioaktivnih snovi,
  • odlagališča so zgrajena izključno s soglasji lokalnih skupnosti in uporabi najboljših tehnologij.

V Evropski zvezi veljajo zelo zahtevni družbeni in tehnični kriteriji za odlaganje radioaktivnih odpadkov, ki jih ob iskanju svojega odlagališča upošteva tudi Slovenija.

Visoko radioaktivni odpadki (zgorelo gorivo) so skoraj povsod po svetu zaenkrat še spravljeni v bazenih za zgorelo gorivo, ki so del tipične jedrske elektrarne. V pripravi so odlagališča, verjetno bo prvo take vrste v Evropi zgrajeno na Finskem.

Jedrska elektrarna Krško je zaradi svoje robustne zasnove, pa tudi skrbnega organizacijskega in tehničnega varovanja, izredno odporen objekt, ki mu teroristični napad ne bi mogel prizadeti pomembnenjše škode. Morebitne posledice napada bi bile predvsem ekonomske (zaradi možne prekinitve proizvodnje električne energije).