Kriteriji pri izbiri lokacije za odlagališče radioaktivnih odpadkov so po tehnični plati predvsem geološki. Zelo pomembni so tudi družbeni, npr. poseljenost in družbena sprejemljivost. Več informacij na to temo lahko najdete na spletnih straneh ARAO.

V primeru udarca v zgradbo, v kateri so nizko in srednje radioaktivni odpadki, bi ne bilo pričakovati resnejših posledic, ker je celoten inventar radioaktivnih snovi relativno majhen in razdeljen na precej velik volumen in veliko število kosov.

V primeru udarca v zgradbo, v kateri je bazen za zgorelo gorivo, pa bi bile posledice lahko tudi zelo resne. V izrabljenih gorivnih elementih je inventar radioaktivnih snovi velik. Sprostitev in razpršitev že majhnega dela tega inventarja bi pomenila zelo resno radiološko nesrečo. (glej tudi Radioaktivni odpadki v Sloveniji, pdf, 230 KB)

V Sloveniji nastajajo radioaktivni odpadki v jedrski elektrarni Krško (pretežni delež), medicini in industriji (majhen delež).Skupna letna količina je manj kot 100m3 (za boljšo predstavo – manj kot prostornina sobe 5m x5m x 4m). Vskladiščena prostornina odpadkov je še znatno manjša, ker jim pred skladiščenjem s stiskanjem zmanjšajo prostornino. (glej tudi Radioaktivni odpadki v Sloveniji, pdf, 230 KB)

Radioaktivni odpadki te vrste izvirajo iz uporabe radioaktivnih izotopov v medicini, znanosti in industriji. Shranjeni so v Centralnem skladišču radioaktivnih odpadkov, ki se nahaja znotraj Reaktorskega centra (Brinje pri Ljubljani). Ko bo začelo obratovati odlagališče za nizko in srednje radioaktivne odpadke jedrske elektrarne Krško, bodo tja preseljeni tudi ti odpadki.

Radioaktivne odpadke, ki nastanejo ob delovanju jedrskih elektrarn, delimo v dve vrsti. Nizko in srednje radioaktivni odpadki (NSRAO) so posledica vzdrževanja, visoko radioaktivni odpadki (VRAO) pa so izrabljeno gorivo.

Ravnanje z NSRAO določajo razmeroma kratkoživi izotopi, katerih aktivnost se po približno 300 letih zmanjša na aktivnost naravnega okolja. VRAO vsebujejo dolgožive izotope, ki bodo ostali aktivni tudi še po 10 000 letih, tako da je za VRAO potrebno uporabiti drugačen način odlaganja kot za NSRAO.

Pravilno odloženi radioaktivni odpadki nimajo vpliva na okolje. Nizko in srednje radioaktivne odpadke odlagajo tipično v površinska odlagališča. To ne pomeni, da ležijo kar na površini zemlje, ampak, da niso zakopani globoko. Visoko radioaktivne odpadke (izrabljene gorivne elemente) bodo odlagali v globinska odlagališča (več sto metrov pod površino). To ni potrebno zaradi njihovega radioaktivnega sevanja (to bi se ustavilo že na manj kot desetih metrih), temveč zaradi preprečevanja zlorabe radioaktivnih snovi.

Radioaktivni odpadki nastanejo razen ob delovanju jedrske elektrarne tudi pri uporabi radioaktivnih snovi v medicini, industriji in znanosti, njihova količina pa je relativno majhna.

Radioaktivne odpadke je možno odložiti zelo varno. Nizko in srednje radioaktivni odpadki (za te bo v Sloveniji zgrajeno odlagališče ob jedrski elektrarni Krško) so predvsem snovi, ki ostanejo po vzdrževalnih delih (npr. obleke za enkratno uporabo, delovni pripomočki, orodja itd.) ter izrabljeni filtri za čiščenje primarne (reaktorske) hladilne vode. Te snovi ne oddajajo toplote, njihova radioaktivnost je majhna in se po približno 300 letih izenači z radioaktivnostjo naravnega okolja. Sode, v katere so odpadke odložili v elektrarni, bodo v odlagališču zalili v betonske vsebnike, te pa odložili v odlagališče. To je izdelano kot nepropusten betonski cilinder, ki sega približno 50 m v zemljo. Odlagališče in vsebniki s sodi ne potrebujejo nikakršnih aktivnih naprav, ker se v njih nič ne dogaja. Življenjsko okolje je pred radioaktivnimi odpadki zaščiteno s štirimi pregradami: kovinski sod, betonski vsebnik, betonski cilinder odlagališča in geološka struktura okrog odlagališča. Podobna skladišča imajo vse države z jedrskimi elektrarnami in z njimi ni nikakršnih težav.

Običajno delimo radioaktivne odpadke v tri kategorije: visokoradioaktivne, srednjeradioaktivne in nizkoradioaktivne. Visokoradioaktivni odpadki morajo imeti posebne močne ščite (svinec, beton, kamenine, lahko tudi debele plasti vode), ki varujejo ljudi pred sevanjem, razen tega pa morajo biti tudi še hlajeni. Srednjeradioaktivni odpadki potrebujejo ščite, hlajenja pa ne.
Nizkoradioaktivni odpadki ne potrebujejo ne ščitov ne hlajenja (seveda pa ne smejo biti dostopni ljudem ali izpuščeni v naravno okolje).