Slovenija je obeležila 60 let delovanja raziskovalnega reaktorja TRIGA na Institutu “Jožef Stefan” v Ljubljani. Ob tej priložnosti je predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar inštitutu podelila Zlati red za zasluge za izjemen prispevek k razvoju slovenske znanosti, jedrski varnosti, energetski neodvisnosti ter mednarodni prepoznavnosti države. Reaktor TRIGA, ki je prvo kritičnost dosegel 31. maja 1966, je v šestih desetletjih delovanja odigral ključno vlogo pri izobraževanju generacij jedrskih strokovnjakov, raziskovalcev in inženirjev. Omogočil je razvoj raziskav na področjih reaktorske fizike, nevtronske aktivacijske analize, nevtronske radiografije ter proizvodnje radioizotopov za medicino in industrijo. Danes sodeluje v mednarodnih raziskovalnih projektih, povezanih z organizacijama CERN in ITER, ter ostaja pomembna raziskovalna infrastruktura. Obletnica sovpada tudi z razpravami o morebitni izgradnji novega jedrskega bloka v Krškem, ki bi pomembno vplival na prihodnost slovenske energetike.
Novo poročilo ameriškega raziskovalnega inštituta Deon Policy Institute ugotavlja, da v Grčiji ni temeljnih tehničnih ovir za uvedbo plavajočih jedrskih elektrarn. Po mnenju avtorjev največji izziv ni tehnologija sama, temveč vzpostavitev ustreznega političnega, pravnega, upravnega in finančnega okvira. Grčija ima zaradi svoje močne pomorske tradicije, razvite pristaniške infrastrukture, oživljene ladjedelniške industrije in velikega števila naseljenih otokov potencialno ugodne pogoje za uporabo takšnih elektrarn. Plavajoče jedrske elektrarne bi lahko prispevale k proizvodnji električne energije, razsoljevanju vode, energetski varnosti in doseganju podnebnih ciljev. Poročilo poudarja tudi potrebo po razvoju lokalnih dobavnih verig, strokovnega kadra ter boljšem usklajevanju med pomorskimi, jedrskimi in energetskimi regulatorji. Pomemben izziv ostaja javno sprejemanje jedrske energije, ki je v Grčiji še vedno razmeroma nizko. Država trenutno nima komercialnih jedrskih elektrarn in je pri oskrbi z elektriko močno odvisna od zemeljskega plina, obnovljivih virov in uvoza električne energije.
Družba EDF Energy je v poročilu o družbenih, gospodarskih in okoljskih vplivih za leto 2026 poudarila pomembne koristi projekta jedrske elektrarne Hinkley Point C za lokalne skupnosti, razvoj kadrov in britansko gospodarstvo. V treh izobraževalnih centrih je usposabljanje prejelo približno 19.500 ljudi, medtem ko je bilo v vajeniški program vključenih 1.740 oseb, kar bistveno presega prvotni cilj 1.000 vajencev. Skoraj 70 % vajencev prihaja iz jugozahodne Anglije, 21 % pa predstavljajo ženske. Projekt je doslej ustvaril za 5,4 milijarde britanskih funtov naročil pri približno 1.500 podjetjih v regiji, s čimer je spodbudil razvoj dobaviteljskih verig in novih industrijskih zmogljivosti. Sklad za lokalne skupnosti je podprl 385 projektov z več kot 20 milijoni funtov sredstev, od katerih ima koristi več kot 600.000 prebivalcev. Med okoljskimi ukrepi izstopajo obnova morske trave, zaščita rib in ustvarjanje novih habitatov. EDF ocenjuje, da projekt poleg prihodnje proizvodnje nizkoogljične električne energije krepi tudi zaposlovanje, znanje in dolgoročni gospodarski razvoj Združenega kraljestva.
Na nekdanji jedrski elektrarni Trawsfynydd v Severnem Walesu je bil dosežen pomemben mejnik pri razgradnji objekta z zaključkom 20-letnega programa odstranjevanja vseh preostalih radioaktivnih odpadkov srednje aktivnosti. Elektrarna, ki je obratovala med letoma 1965 in 1991, se od zaustavitve osredotoča na zmanjševanje tveganj in postopno razgradnjo. Program je obsegal prevzem, obdelavo, pakiranje in varno skladiščenje radioaktivnih odpadkov srednje aktivnosti. Skupno je bilo pripravljenih skoraj 2.300 paketov odpadkov za dolgoročno skladiščenje na lokaciji. Pri delu so uporabljali napredne tehnologije, vključno z robotskimi rokami za odstranjevanje materiala iz težko dostopnih območij ter specializiranimi vakuumskimi sistemi za zbiranje radioaktivnega prahu in delcev. Projekt je bistveno zmanjšal radiološka tveganja na lokaciji in prispeval pomembne izkušnje za druge projekte razgradnje v Združenem kraljestvu. Po zaključku tega programa elektrarna prehaja v novo fazo razgradnje, ki vključuje znižanje višine reaktorskih zgradb s približno 54 na 25 metrov v naslednjih štirih letih.
Družba Constellation Energy je sporočila, da ponovni zagon jedrske elektrarne Three Mile Island Unit 1 v Pensilvaniji ostaja predviden za leto 2027, potem ko je prejela pomembno izjemo ameriške Zvezne komisije za regulacijo energetike (FERC). Ta omogoča prenos 760 MW pravic do priključitve in zmogljivosti iz plinske elektrarne Eddystone na prenovljeni objekt Crane Clean Energy Center, kar bo preprečilo večletne zamude, zaradi katerih bi se projekt lahko zamaknil do leta 2031. Tlačnovodni reaktor (PWR) z močjo 819 MW je bil ustavljen leta 2019 zaradi ekonomskih razlogov in konkurence cenejših virov energije. Leta 2024 je Constellation z družbo Microsoft sklenil 20-letno pogodbo za dobavo električne energije podatkovnim centrom v regiji. Projekt je leta 2025 prejel tudi posojilo ameriškega ministrstva za energijo v višini ene milijarde dolarjev. Enota 2, kjer se je leta 1979 zgodila znana jedrska nesreča, ostaja v postopku razgradnje in ni vključena v projekt ponovnega zagona.
Organizacija ITER je sporočila, da je začel obratovati objekt za kriogenska preizkušanja magnetov (Magnet Cold Test Facility) v Cadarachu v Franciji. Pomemben mejnik je bilo uspešno ohlajanje prve superprevodne magnetne tuljave na temperaturo 4 K (- 269 °C), pri kateri material preide v superprevodno stanje. Objekt je bil vzpostavljen v okviru posodobljenega pristopa k sestavljanju in zagonu reaktorja ITER ter omogoča preizkušanje izbranih magnetov v razmerah, podobnih dejanskemu obratovanju, še pred njihovo vgradnjo v napravo. Prva testirana komponenta je 330-tonska toroidna magnetna tuljava iz niobij-kositrovega superprevodnika. Po 12-dnevnem postopku ohlajanja je pripravljena za preizkuse z visokimi tokovi. Program bo preverjal električno izolacijo, sisteme zaznavanja prehoda iz superprevodnega stanja, instrumentacijo ter zaščitne funkcije magnetov. Posamezna testiranja bodo trajala od štiri do šest mesecev. Po zaključku potreb projekta ITER bo objekt na voljo tudi drugim organizacijam, ki razvijajo tehnologije jedrske fuzije.
