Tretji blok elektrarne Changjiang je začel komercialno obratovati
Tretji blok jedrske elektrarne Changjiang v kitajski provinci Hainan je začel komercialno obratovati in je postal prvi od dveh reaktorjev Hualong One (HPR1000), ki ju gradijo v okviru druge faze razvoja elektrarne. Gradnja tretjega bloka se je začela z vlivanjem prvega betona marca 2021, četrti blok pa je sledil decembra istega leta. Ocenjena vrednost naložbe v oba bloka znaša 40 milijard CNY (5,9 milijarde USD), oba pa naj bi v celoti začela obratovati v začetku leta 2027.
Changjiang 3 je prvo kritičnost dosegel 10. julija 2026, na omrežje pa je bil priključen 1. avgusta. Pridružil se je dvema tlačnovodnima reaktorjema CNP-600, Changjiang 1 in 2, ki sta komercialno začela obratovati leta 2015 oziroma 2016. Na lokaciji gradijo tudi demonstracijski mali modularni reaktor ACP100, znan tudi kot Linglong One.
Po dokončanju naj bi druga faza proizvedla 18 TWh električne energije letno, nadomestila več kot 6,32 milijona ton standardnega premoga in zmanjšala letne emisije CO₂ za približno 11,6 milijona ton. Changjiang 3 je prvi veliki energetski reaktor, ki ga je China Huaneng Group zgradil in začel upravljati kot večinski oziroma obvladujoči lastnik.
Deep Fission uspešno zaključil demonstracijo namestitve v vrtino
Ameriško podjetje Deep Fission je izvedlo demonstracijo sistema za namestitev in izvlek svojega malega modularnega reaktorja Gravity, ki je zasnovan za podzemno obratovanje v vrtini približno eno miljo (1,6 km) globoko. Družba je 3. septembra 2026 v 86 cm široko vrtino spustila prototip reaktorske posode v naravni velikosti, brez jedrskega goriva, do globine 100 čevljev (30 m), ga poravnala in nato uspešno izvlekla na površje.
Šest metrov dolgo posodo so premikali s standardno komercialno vrtalno in dvižno opremo, ki jo je upravljala komercialna ekipa. Deep Fission je poudaril, da pri demonstraciji ni bila potrebna oprema, posebej razvita ali prilagojena za uporabo v jedrski industriji. Pristop podjetja temelji na povezovanju preverjenih tehnologij v novo konfiguracijo za namestitev reaktorja.
Reaktor Gravity temelji na tehnologiji tlačnovodnega reaktorja in je predviden za podzemno namestitev, kar naj bi omogočilo dodatno zaščito in poenostavilo njegovo uvedbo. Demonstracija vrtine je del širšega programa komercialnega preverjanja, ki vključuje tudi vrtanje, integracijo sistema, pridobivanje regulatornih dovoljenj in poznejši začetek komercialnega obratovanja.
Projekcije IAEA nakazujejo, da bi lahko bilo do leta 2060 približno 1.000 malih modularnih reaktorjev
Mednarodna agencija za atomsko energijo (IAEA) je že šesto leto zapored povečala svoje projekcije razvoja jedrske zmogljivosti. V scenariju visoke rasti napoveduje, da bi lahko svetovna jedrska zmogljivost do leta 2060 dosegla 1.284 GWe, v primerjavi s 377,1 GWe konec leta 2025. Projekcija za leto 2050 je bila povečana na 1.045 GWe, lani pa je znašala 992 GWe. V scenariju nizke rasti bi jedrska zmogljivost do leta 2060 dosegla 696 GWe.
Mali modularni reaktorji (SMR), ki jih IAEA opredeljuje kot reaktorje z močjo do 300 MWe, naj bi predstavljali 28 % novih jedrskih zmogljivosti v scenariju visoke rasti in 23 % v scenariju nizke rasti. Do leta 2060 bi to v scenariju visoke rasti pomenilo 284 GWe zmogljivosti SMR, kar ustreza približno 946 reaktorjem s povprečno močjo 300 MWe oziroma 1.136 reaktorjem s povprečno močjo 250 MWe. V scenariju nizke rasti bi 120 GWe ustrezalo približno 400–480 SMR.
IAEA kot ključne dejavnike za uresničitev teh projekcij izpostavlja podporne politike, naložbe, razvoj kadrov, regulatorno sodelovanje ter podaljševanje življenjske dobe obstoječih reaktorjev.
Britanski jedrski startup podpisal memorandum o tehnologiji, ki bi lahko »dramatično« pospešila proizvodnjo komponent
Britansko zagonsko podjetje za jedrsko inženirstvo Cambridge Atomworks je s podjetjem Cambridge Vacuum Engineering (CVE) podpisalo memorandum o soglasju za preučitev uporabe naprednega varjenja z elektronskim snopom pri izdelavi ključnih komponent mikroreaktorja Odin. Sodelovanje bo osredotočeno na tehnologijo Ebflow družbe CVE, za katero podjetje navaja, da lahko bistveno pospeši proizvodnjo komponent, kot so reaktorske posode in notranje komponente reaktorja.
Odin je prvotno razvilo ameriško podjetje Nano Nuclear Energy, ki je leta 2025 zasnovo in povezano intelektualno lastnino prodalo družbi Cambridge Atomworks. Mikroreaktor je zasnovan tako, da ga je mogoče namestiti v standardni ladijski zabojnik ter uporabljati za zanesljivo oskrbo oddaljenih skupnosti, pomoč ob naravnih nesrečah in oskrbo industrijskih objektov zunaj omrežja, vključno z rudarskimi dejavnostmi.
Odin je nizkotlačni reaktor s trdim jedrskim gorivom in staljenim solnim hladilom. Predvidena je večinoma tovarniška izdelava ter transport do lokacije z minimalno potrebno podporno infrastrukturo. Cambridge Atomworks načrtuje izdelavo delujočega prototipa do leta 2031. Sporazum s CVE naj bi podprl razvoj dobavne verige in proizvodnega pristopa, pri čemer bi lahko varjenje z elektronskim snopom skrajšalo čas izdelave ključnih komponent.