Mochovce 4 priključen na električno omrežje
Četrti blok slovaške jedrske elektrarne Mochovce je bil 15. oktobra 2026 priključen na električno omrežje in je začel oddajati prve količine električne energije pri 20-odstotni moči. Tlačnovodni reaktor VVER-440 z močjo 471 MWe naj bi proizvedel električno energijo, ki ustreza približno 13 % trenutne porabe v Slovaški. Priključitev na omrežje je pomemben mejnik projekta, ki se razvija že več desetletij.
Gradnja prvih dveh blokov štiriblokovne elektrarne Mochovce se je začela leta 1982, gradnja tretjega in četrtega bloka pa leta 1986, vendar so bila dela leta 1992 prekinjena. Dokončanje tretjega in četrtega bloka se je nadaljevalo leta 2009, pri čemer so bili ocenjeni stroški projekta 6,7 milijarde EUR. Tretji blok je začel komercialno obratovati oktobra 2023.
Četrti blok je prvo kritičnost dosegel 6. avgusta 2026, nato pa so sledili zagonski preizkusi. Prvotno načrtovano priključitev na omrežje so prestavili za dva dni, ker so v merilnih tokokrogih električne napetosti v nejedrskem delu elektrarne zaznali neobičajen odziv, zaradi česar je bilo treba del tehničnih preizkusov ponoviti.
V nadaljevanju bodo s postopnimi preizkusi povečevali moč reaktorja. Postopek vključuje tudi priključitev drugega turbogeneratorja, zaključil pa se bo s 144-urnim neprekinjenim obratovanjem pri polni moči.
Slovaška že upravlja pet jedrskih reaktorjev, ki proizvedejo več kot 60 % električne energije v državi. Četrti blok Mochovc bo še okrepil vlogo jedrske energije v slovaški elektroenergetski oskrbi. Vlada obenem preučuje gradnjo novega velikega reaktorja v Bohunicah in možnosti uporabe malih modularnih reaktorjev.
Westinghouse vlaga milijardo USD v ameriški obrat za proizvodnjo goriva LEU+
Westinghouse je napovedal naložbo v višini milijarde USD v nov obrat za proizvodnjo jedrskega goriva v okviru svojega obrata Columbia Fuel Fabrication Facility v kraju Hopkins v Južni Karolini. V novem obratu bodo izdelovali gorivo iz nizko obogatenega urana z obogatitvijo nad 5 % (LEU+), proizvodnjo pa naj bi začeli leta 2030. To bo prva nova velika tovarna jedrskega goriva, zgrajena v ZDA v več kot 50 letih.
Gorivo LEU+ vsebuje večji delež urana-235 kot gorivo z običajno 3–5-odstotno obogatitvijo, ki se uporablja v večini komercialnih reaktorjev. Njegova uporaba bi lahko omogočila povečanje moči obstoječih jedrskih elektrarn, večjo proizvodnjo električne energije in podaljšanje obratovalnih ciklov, kar bi lahko znižalo stroške obratovanja. Leta 2025 so v drugi blok jedrske elektrarne Vogtle prvič v komercialnem reaktorju v ZDA vstavili gorivne svežnje z gorivom LEU+ ADOPT družbe Westinghouse.
Novi obrat bo v namensko zgrajeni stavbi ob obstoječem proizvodnem obratu iz leta 1968, ki zaposluje več kot 1.200 ljudi. Uporabljal bo napredno avtomatizacijo in inovativen suhi proizvodni postopek, podoben tistemu, ki ga Westinghouse že uporablja v svojem obratu v Združenem kraljestvu.
Naložba podpira program UPRISE ameriškega ministrstva za energijo, katerega cilj je do leta 2029 povečati zmogljivost obstoječih jedrskih elektrarn v ZDA za 5 GW. Westinghouse ocenjuje, da bo projekt v naslednjih desetih letih ustvaril 4,9 milijarde USD gospodarskih koristi za Južno Karolino, od tega 3,8 milijarde USD za okrožje Richland.
Finska podelila obratovalno dovoljenje za prvo globoko geološko odlagališče jedrskih odpadkov na svetu
Finska je družbi Posiva podelila obratovalno dovoljenje za objekt za kapsuliranje in končno odlaganje izrabljenega jedrskega goriva v Olkiluotu. Gre za prvo globoko geološko odlagališče izrabljenega jedrskega goriva na svetu, ki je pridobilo takšno dovoljenje. Vendar se odlaganje še ne more začeti. Posiva mora najprej zaključiti preostale zagonske preizkuse in preglede, ki jih mora preveriti in odobriti finski organ za jedrsko in sevalno varnost Stuk. Podrobnejši časovni načrt začetka obratovanja še ni znan.
Objekt Onkalo v kraju Eurajoki na zahodu Finske obsega nadzemni obrat za kapsuliranje goriva in podzemno odlagališče, izkopano približno 430 metrov globoko v kamninsko podlago. Namenjen je izrabljenemu jedrskemu gorivu iz jedrskih elektrarn Olkiluoto in Loviisa. Gorivo bodo zaprli v odlagalne vsebnike in jih namestili v odlagalne vrtine, obdane z bentonitno glino, dodatno zaščitno pregrado pa bo predstavljala okoliška kamninska podlaga.
Dovoljenje omogoča končno odlaganje do 6.500 ton urana v izrabljenem gorivu, kar ustreza približno 3.300 odlagalnim vsebnikom. Na leto bo mogoče odložiti največ 60 vsebnikov. Objekt naj bi obratoval več kot 100 let, odlaganje pa naj bi se nadaljevalo do dvajsetih let 22. stoletja. Po zaključku odlaganja bodo odlagališče zasuli in zaprli.
Posiva je v skupni lasti dveh finskih proizvajalcev jedrske energije: družbe TVO, ki ima 60-odstotni delež, in družbe Fortum, ki ima 40-odstotni delež. Vlogo za obratovalno dovoljenje je oddala decembra 2021 po več desetletjih raziskav in razvoja trajne rešitve za izrabljeno jedrsko gorivo.
Mnenje: Štirje milijoni zaposlenih ne bodo dovolj brez ustreznih voditeljev
Uresničitev globalnega cilja potrojitve zmogljivosti jedrske energije ne bo zahtevala le večjega števila zaposlenih, temveč tudi novo generacijo voditeljev, ki bodo znali voditi zahtevne projekte, krepiti varnostno kulturo in usklajevati mednarodno sodelovanje. Po ocenah Mednarodne agencije za atomsko energijo (IAEA) bo do leta 2050 potrebnih štiri milijone strokovnjakov s področja jedrske energije. Ker je deklaracijo o potrojitvi jedrske energije podprlo že 39 držav, postaja razvoj vodstvenih kadrov ena ključnih prednostnih nalog panoge.
Izzivi vodenja presegajo obratovanje elektrarn in gradnjo novih objektov ter vključujejo regulativo, financiranje, dobavne verige in dolgoročno obratovanje obstoječih reaktorjev. Države, ki uvajajo jedrsko energijo, morajo vzpostaviti učinkovite institucije in neodvisne regulatorje, medtem ko se uveljavljeni jedrski programi soočajo s staranjem infrastrukture, obsežnimi prenovami in odhodom izkušenih strokovnjakov. Po podatkih iz leta 2022 je bila približno četrtina zaposlenih v jedrski panogi starejša od 55 let, kar poudarja nujnost prenosa znanja na mlajše generacije.
Poletni inštitut Svetovne jedrske univerze (WNU) je namenjen razvoju teh kompetenc. Pettedenski program povezuje perspektivne strokovnjake na sredini poklicne poti iz jedrskih elektrarn, regulatornih organov, dobaviteljskih podjetij, raziskovalnih organizacij in državnih institucij. Vključuje predavanja strokovnjakov, mentorstvo, skupinsko delo na resničnih mednarodnih projektih in oglede jedrskih objektov. Programa se je doslej udeležilo več kot 1.700 štipendistov iz več kot 90 držav.
Leta 2027 bo program prvič potekal v Afriki, in sicer v Cape Townu v Južni Afriki od 30. maja do 3. julija. Lokacija omogoča vpogled v državo, ki upravlja obstoječa reaktorja elektrarne Koeberg in hkrati načrtuje 5.200 MWe novih jedrskih zmogljivosti do leta 2039. Rok za prijavo je 27. november 2026. Avtorica poudarja, da je pravočasna priprava usposobljenih voditeljev ključna za uspešno izvedbo širitve jedrske energije v prihodnjih desetletjih.
Preučene možnosti odlaganja radioaktivnih odpadkov v globokih vrtinah v Sloveniji
Stroškovna analiza ameriškega podjetja Deep Isolation, pripravljena za slovensko Agencijo za radioaktivne odpadke (ARAO), je pokazala, da bi bilo odlaganje izrabljenega goriva iz raziskovalnega reaktorja TRIGA II skupaj z izrabljenim jedrskim gorivom iz Nuklearne elektrarne Krško (NEK) gospodarnejše od gradnje ločenega odlagališča. Vključitev majhne količine goriva iz raziskovalnega reaktorja v odlagališče za gorivo iz NEK bi povzročila le minimalne dodatne stroške, saj večino stroškov predstavljajo nespremenljivi izdatki za infrastrukturo objekta.
Stroški samostojnega odlagališča v globokih vrtinah za izrabljeno gorivo TRIGA II so ocenjeni na 65,6 milijona EUR (73,5 milijona USD), brez nepredvidenih stroškov in DDV. Reaktor, ki na Institutu »Jožef Stefan« deluje od šestdesetih let prejšnjega stoletja, proizvaja radioaktivne izotope za medicinske raziskave in se uporablja za usposabljanje. Njegova zaustavitev je predvidena leta 2043. Zaloga goriva obsega 84 gorivnih elementov, ki bi jih bilo mogoče namestiti v en univerzalni vsebnik.
Študija je obravnavala različne zasnove odlagalnih vrtin, med drugim navpično vrtino do globine 1,5 km in vodoravno mikroodlagališče z manjšimi, namensko izdelanimi vsebniki. Deep Isolation je sklenil, da je vključitev goriva v program odlaganja za NEK stroškovno najučinkovitejša možnost, ne da bi bistveno vplivala na varnost ali časovni načrt. Pred izvedbo bi bile potrebne dodatne varnostne analize, priprava načrta izvedbe in usklajevanje z regulatornimi organi.
Pri odlaganju v globoke vrtine se vsebniki, odporni proti koroziji, namestijo v globoke geološke formacije z uporabo vrtalne tehnologije, prilagojene iz naftne in plinske industrije. Čeprav se ta možnost mednarodno preučuje že več desetletij, še ni bila uporabljena v praksi.
