Financiranje ZDA za raziskave recikliranja izrabljenega jedrskega goriva
Urad za jedrsko energijo pri ameriškem ministrstvu za energijo je petim ameriškim podjetjem dodelil več kot 19 milijonov ameriških dolarjev za raziskave in razvoj tehnologij za recikliranje izrabljenega jedrskega goriva.
Financiranje ZDA za raziskave recikliranja izrabljenega jedrskega goriva
Suho skladišče za izrabljeno jedrsko gorivo v ZDA (Slika: NAC International)
Ministrstvo za energijo (DOE) je poudarilo, da se po petih letih obratovanja v komercialnem reaktorju izkoristi manj kot 5 % potencialne energije jedrskega goriva v ZDA. Navaja, da bi recikliranje izrabljenega jedrskega goriva lahko povečalo izrabo virov za 95 %, zmanjšalo količino odpadkov za 90 % ter zmanjšalo količino urana, potrebnega za delovanje jedrskih reaktorjev. Dodatne prednosti recikliranja jedrskega goriva vključujejo pridobivanje in izločanje dragocenih radioizotopov za medicinske, industrijske in obrambne namene.
DOE je izbral pet podjetij, ki bodo pomagala reševati gospodarske in tehnološke izzive, povezane s tehnologijami recikliranja jedrskega goriva, pri čemer morajo te hkrati izpolnjevati stroge ameriške standarde neširjenja jedrskega orožja in cilje nacionalne varnosti.
Evropa si ne more privoščiti prezgodnjega zapiranja jedrskih elektrarn, pravi poročilo znanstvenega sveta
Visoki znanstveni svet (HSC) Evropskega jedrskega združenja (ENS) je evropske voditelje pozval, naj dolgoročno obratovanje (LTO) obstoječih jedrskih elektrarn vključijo v nacionalne strategije in strategije EU na področju energetike, pri čemer opozarja, da si Evropa ne more privoščiti prezgodnjega zapiranja varnih, nizkoogljičnih reaktorjev.
V stališčnem dokumentu je HSC navedel, da je LTO obstoječih jedrskih elektrarn »strateško sredstvo« v boju proti podnebnim spremembam, saj pomaga »zapolniti vrzel« do zagona novih jedrskih objektov, hkrati pa zagotavlja energetsko varnost in cenovno dostopnost.
HSC je znanstveni organ neodvisnih strokovnjakov, ki svetuje bruseljski organizaciji ENS glede jedrskih vprašanj ter deluje kot strokovni think-tank za znanost in tehnologijo.
V dokumentu je zapisano, da je podaljšanje obratovalne dobe obstoječega evropskega jedrskega parka ključno za doseganje podnebnih in energetskih ciljev EU, vključno s ciljem več kot 90-odstotno razogljičene proizvodnje električne energije do leta 2040, pri tem pa se izogne višjim sistemskim stroškom in večji odvisnosti od fosilnih goriv.
LTO pomeni obratovanje jedrske elektrarne po obdobju, ki je bilo prvotno predvideno v njeni zasnovi, običajno 30 ali 40 let.
HSC poudarja, da to ni »izjemen postopek«, saj številni reaktorji v ZDA in Evropi že obratujejo 60 let ali več.
V dokumentu je navedeno, da so stroški nadgradnje elektrarne za LTO približno desetkrat nižji na gigavat kot gradnja nove. Projekti LTO imajo tudi bistveno krajše »gradbeno« obdobje, približno dve leti, v primerjavi z devetimi leti, kolikor naj bi trajala gradnja novih reaktorjev generacije III+.
Te elektrarne zagotavljajo tudi ključne »podporne storitve«, kot sta vztrajnost omrežja in uravnavanje frekvence, ki pomagata stabilizirati elektroenergetski sistem ob povečevanju deleža vremensko odvisnih obnovljivih virov.
Dokument opozarja, da bi brez programov LTO jedrska zmogljivost Evrope do leta 2050 močno upadla, tudi če bi se novi projekti izvajali po načrtih. To bi povečalo pritisk na elektroenergetske sisteme, zvišalo stroške za potrošnike in industrijo ter povečalo tveganje višjih emisij zaradi večje uporabe fosilnih goriv.
HSC navaja, da so njegove ugotovitve skladne z jedrskim ilustrativnim programom Evropske komisije za leto 2025 (Pinc). Dokument Pinc ocenjuje, da Evropa do leta 2050 potrebuje 241 milijard evrov naložb v jedrsko energijo za dosego ciljev podnebne nevtralnosti. Poročilo Pinc opozarja, da bi brez LTO jedrska zmogljivost EU do leta 2050 skoraj povsem izginila, kar bi energetski prehod bistveno otežilo.
»Ni v konkurenci z novogradnjami«
V dokumentu HSC poudarja, da LTO ni v konkurenci z gradnjo novih jedrskih objektov, temveč jo dopolnjuje, saj zagotavlja most v energetskem sistemu, medtem ko se razvijajo in uvajajo novi reaktorji, vključno z malimi modularnimi reaktorji.
Dokument priznava, da LTO zahteva skrbno upravljanje tehničnih, regulativnih in gospodarskih izzivov. Ti vključujejo upravljanje staranja ključnih komponent, ohranjanje visoke ravni varnosti, zagotavljanje skladnosti z regulativo, modernizacijo in digitalizacijo obratovanja, zagotavljanje dobavnih verig za nadomestne dele ter ohranjanje usposobljene delovne sile in institucionalnega znanja.
HSC poziva, naj se LTO obstoječih jedrskih elektrarn v celoti vključi v nacionalne in evropske energetske strategije ter v evropska finančna pravila, kot je taksonomija, da se LTO prizna kot upravičena dejavnost za naložbe.
Neizvajanje LTO bi po opozorilu HSC povečalo tveganja za energetsko varnost, oslabilo podnebne cilje, zmanjšalo geopolitični položaj Evrope, okrnilo jedrsko strokovno znanje in prihodnji industrijski potencial ter povečalo skupne stroške energetskega sistema.
Po podatkih Mednarodne agencije za energijo (IEA) je jedrska proizvodnja leta 2025 dosegla novo rekordno raven, njena rast pa naj bi se stabilno nadaljevala do leta 2030.
Proizvodnja jedrske energije se je leta 2025 povečala za 1,2 %, kar so podprli ponovni zagoni reaktorjev na Japonskem, višja proizvodnja v Franciji ter zagon novih zmogljivosti na Kitajskem, v Indiji in drugih državah, je agencija navedla v svoji analizi trga električne energije za leto 2026 in napovedi do leta 2030.
Čeprav naj bi se večina rasti jedrske proizvodnje do leta 2030 zgodila v državah v razvoju – pri čemer bo sama Kitajska prispevala približno 40 % svetovnega povečanja – jedrska energija ponovno pridobiva strateški pomen tudi v številnih razvitih gospodarstvih. To podpirajo ugodni politični okviri za podaljševanje življenjske dobe reaktorjev in dodajanje novih zmogljivosti.
Svetovna proizvodnja električne energije bo v obdobju 2026–2030 dosegla več novih mejnikov. To še posebej velja za nizkoogljične vire – obnovljive vire in jedrsko energijo – ki bodo še naprej rasli in postavljali nove rekorde. Poročilo navaja, da naj bi obnovljivi viri in jedrska energija skupaj do leta 2030 zagotavljali približno polovico svetovne proizvodnje električne energije.
Obnovljivi viri energije zdaj prehitevajo premog, medtem ko jedrska proizvodnja hkrati dosega zgodovinske vrhove. Zaradi rasti nizkoogljičnih virov naj bi se proizvodnja elektrike iz premoga na svetovni ravni rahlo zmanjševala, saj bo rast povpraševanja do leta 2030 pokrita z obnovljivimi viri, zemeljskim plinom in jedrsko energijo.
Jedrska proizvodnja naj bi se v napovedanem obdobju povečevala v povprečju za 2,8 % letno, kar je več kot dvakrat več od 1,3-odstotne rasti v obdobju 2021–2025. Rast bodo poganjali novi reaktorji, ki bodo začeli obratovati na Kitajskem, v Indiji, Južni Koreji in drugih državah, ponovni zagoni na Japonskem ter stabilna proizvodnja v Franciji zaradi načrtovanega napredka pri vzdrževalnih delih.
V ZDA in Evropski uniji naj bi proizvodnja jedrske električne energije v napovedanem obdobju ostala razmeroma stabilna, medtem ko bo na Kitajskem močno narasla, saj naj bi v petletnem obdobju 2026–2030 začelo obratovati skoraj 30 GW novih jedrskih zmogljivosti.
Na Kitajskem naj bi se jedrska proizvodnja do leta 2030 v povprečju povečevala za skoraj 6 % letno. Posledično naj bi se delež Kitajske v svetovni jedrski proizvodnji povečal s 17 % leta 2025 na 20 % leta 2030, medtem ko naj bi delež ZDA upadel z 29 % na 25 %, delež Evropske unije pa s 23 % na 20 %.
Mali modularni reaktorji »v ospredju«
Kljub upadanju deležev je povečevanje jedrske proizvodnje pomembna prednostna naloga v ZDA, kjer naj bi nove zmogljivosti malih modularnih reaktorjev (SMR) začele obratovati kmalu po obdobju napovedi 2026–2030. Močno zanimanje je prisotno tudi v številnih državah Evropske unije, kjer so sprejete politike za podaljševanje življenjske dobe obstoječih elektrarn in širitev jedrskih zmogljivosti.
Na svetovni ravni so SMR deležni velike pozornosti tako javnega sektorja kot zasebne industrije, vključno z velikimi tehnološkimi podjetji, saj modularna zasnova in manjši obseg teh reaktorjev omogočata lažje financiranje in uvajanje v zasebnem sektorju.
Kljub temu IEA opozarja, da je uspeh te tehnologije odvisen od kombinacije zavezanosti vlad in podpornih politik, pravočasnih regulativnih pregledov zasnov, nadaljnjih inovacij razvijalcev tehnologije ter financiranja iz javnih in zasebnih virov.
Anketa kaže več kot 90-odstotno podporo jedrski energiji na Poljskem
Več kot 90 % Poljakov podpira gradnjo jedrskih elektrarn v državi, kaže nova vsedržavna raziskava, naročena s strani ministrstva za energijo.
Raziskava, izvedena konec leta 2025, je pokazala, da jedrsko energijo podpira 91,9 % vprašanih, skoraj 80 % pa bi jih sprejelo gradnjo jedrske elektrarne v bližini svojega doma.
Nasprotovanje znaša nekaj več kot 5 %, ugotavlja anketa.
Sprejemanje umeščanja elektrarn v lokalno okolje ostaja od leta 2024 blizu 80 %, medtem ko se je nasprotovanje od leta 2023 vsako leto postopno zmanjševalo za približno dve odstotni točki.
Minister za energijo Miłosz Motyka je dejal, da rezultati kažejo stabilno in močno javno podporo poljskemu jedrskemu programu ter potrjujejo vlogo jedrske energije pri zagotavljanju energetske varnosti in stabilnosti cen.
Raziskava je prav tako pokazala, da 94 % vprašanih meni, da bo jedrska energija izboljšala energetsko varnost Poljske, 88 % pa jo vidi kot učinkovito nizkoogljično orodje za spopadanje s podnebnimi spremembami.
Podpora je bila višja med moškimi kot ženskami in najmočnejša med mlajšimi anketiranci, starimi od 15 do 29 let, medtem ko je bila nižja v starostni skupini od 50 do 75 let. Visoka raven podpore je bila zabeležena v vseh regijah države.
Večina vprašanih (72 %) je navedla, da je internet njihov glavni vir informacij o tej temi.
Leta 2022 je Varšava izbrala podjetje Westinghouse za dobavo tehnologije tlačnovodnega reaktorja AP1000 za gradnjo treh enot v bližini vasi Lubiatowo in Kopalino v severni pokrajini Pomorjansko, severozahodno od Gdanska.
Po zadnjem javno objavljenem časovnem načrtu naj bi prvi reaktorski blok začel obratovati leta 2036.