logo
hrrps://www.ijs.si


Težka voda (D2O) se uporablja kot hladilo samo v posebni vrsti reaktorjev, v katerih je gorivo naravni uran. Ta tip reaktorjev uporabljajo predvsem v Kanadi in so znani pod imenom CANDU.

Težka voda je spojina kisika in devterija – izotopa vodika, ki ima v jedru poleg protona še en nevtron. Devterij je stabilen izotop (ni radioaktiven in torej ne razpada) in je v zelo majhnih količinah prisoten v naravi (na približno 6000 molekul H2O najdemo eno molekulo D2O). Pomembna lastnost težke vode je, da ne absorbira nevtronov, ki jih potrebuje reaktor za vzdrževanje verižne reakcije. Brez te lastnosti reaktor na naravni uran ne more delovati. Težko vodo pridobimo iz navadne vode s fizikalnimi in kemičnimi postopki « obogatitve », ki so skoraj tako zahtevni, kot obogatitev urana. Težka voda je zelo draga (liter stane več sto eurov) in je neprestano v reaktorju (je ne izpuščajo), zaradi čistosti pa del te vode ves čas kroži tudi skozi filtrske sisteme.

Skoraj vsi drugi reaktorji na svetu, tudi v jedrski elektrarni Krško,  uporabljajo kot hladilo navadno vodo H2O in kot gorivo obogaten uran. Navadna voda v reaktorju ne postane radioaktivna in je ni potrebno menjati, ampak samo filtrirati, da iz nje izločimo korozijske in erozijske produkte, ki v reaktorju lahko postanejo radioaktivni.

objavljeno v: A. Jedrska enegrija, Najbolj sveža vprašanja, Vsa vprašanja