Posebnost vode, da doseže največjo gostoto pri temperaturi 4 stopinje Celzija (ob nadaljnjem hlajenju pa se gostota zmanjšuje) je posledica molekularne zgradbe vode. Molekulo vode sestavljata dva atoma vodika in en atom kisika, ki jih druži vodikova vez.

Mineralna voda za pitje prevaja električni tok bolje od navadne (čiste) vode. V mineralni vodi so raztopljeni minerali v obliki ionov (nabitih delcev), ki omogočajo dobro prevodnost. Zelo čista (destilirana) voda ima zelo nizko prevodnost (je skoraj izolator), prevodnost morske vode, ki ima raztopljenih mnogo mineralov, pa je približno milijonkrat večja.

Toplotni tok je količina toplote, ki v časovni enoti preide s toplega na hladno telo. Toploto merimo v džulih (J), toplotni tok pa v džulih na sekundo (J/s), kar so vati (W).

Gostota določene snovi je odvisna od masnega števila (skupnega števila protonov in nevtronov) kemičnih elementov, ki jo sestavljajo, ter razporeditve atomov oziroma molekul v snovi. Molekulo vode sestavljajo atom kisika (8 protonov + 8 nevtronov) in dva atoma vodika (2 protona), skupno torej 10 protonov in 8 nevtronov. Voda ima kot kapljevina gostoto 1000 kg na kubični meter (okrogla številka je posledica prvotne definicije kilograma).

V ledu so molekule vode urejene v kristalno strukturo tako, da jih je manj kot v enakem volumnu kapljevine. Gostota ledu je zato manjša (917 kg na kubični meter). Za primerjavo lahko pogledamo še železo. Atom najpogostejšega izotopa železa vsebuje 26 protonov in 30 nevtronov, ki so tudi razporejeni v kristalni strukturi. Gostota železa je približno 7800 kg na kubični meter.

Molekulo vode sestavljata dva atoma vodika in en atom kisika.

Dober pregled zgodovine in sedaj običajnih frekvenc po svetu je najti v Wikipediji pod naslovom http://en.wikipedia.org/wiki/Utility_frequency.

Atmosfera nima točno določene debeline. Točna meja med koncem atmosfere in začetkom vesolja ne obstaja. Včasih jemljemo kot mejo 100 km nad zemeljsko površino, ker je potrebno pri tej višini že upoštevati aerodinamične učinke pri povratku vesoljskih plovil na Zemljo.

Osnovni naboj je definiran kot naboj elektrona in ga je leta 1911 izmeril Robert Millikan tako, da je z mikroskopom opazoval padanje električno nabitih drobnih kapljic olja v zračni reži med dvema ploščatima elektrodama, ki sta ustvarjali znano električno polje. Na kapljico olja delujejo gravitacija, zračni upor in električno polje. Iz hitrosti padanja kapljice v zraku, ko ni bilo električnega polja, je lahko izračunal težo kapljice. Nato je z električnim poljem med elektrodama ustavil padanje kapljice (ustvaril ravnotežje med silo teže in električno silo) in iz tega izračunal naboj kapljice. Izkazalo se je, da je bil izračunani naboj vedno celoštevilčni faktor vrednosti, ki jo imenujemo osnovni naboj.

Spojina je snov, ki jo sestavlja več kemičnih elementov, ki so med seboj kemično vezani.

V Združenih državah Amerike uporabljajo Fahrenheitovo temperaturno lestvico. Temperaturo, izraženo v stopinjah Celzija, preračunamo v stopinje Fahrenheita po sledeči enačbi: F = 1.8 C + 32.