logo


Težka voda (D2O) se uporablja kot hladilo samo v posebni vrsti reaktorjev, v katerih je gorivo naravni uran. Ta tip reaktorjev uporabljajo predvsem v Kanadi in so znani pod imenom CANDU.

Težka voda je spojina kisika in devterija – izotopa vodika, ki ima v jedru poleg protona še en nevtron. Devterij je stabilen izotop (ni radioaktiven in torej ne razpada) in je v zelo majhnih količinah prisoten v naravi (na približno 6000 molekul H2O najdemo eno molekulo D2O). Pomembna lastnost težke vode je, da ne absorbira nevtronov, ki jih potrebuje reaktor za vzdrževanje verižne reakcije. Brez te lastnosti reaktor na naravni uran ne more delovati. Težko vodo pridobimo iz navadne vode s fizikalnimi in kemičnimi postopki « obogatitve », ki so skoraj tako zahtevni, kot obogatitev urana. Težka voda je zelo draga (liter stane več sto eurov) in je neprestano v reaktorju (je ne izpuščajo), zaradi čistosti pa del te vode ves čas kroži tudi skozi filtrske sisteme.

Skoraj vsi drugi reaktorji na svetu, tudi v jedrski elektrarni Krško,  uporabljajo kot hladilo navadno vodo H2O in kot gorivo obogaten uran. Navadna voda v reaktorju ne postane radioaktivna in je ni potrebno menjati, ampak samo filtrirati, da iz nje izločimo korozijske in erozijske produkte, ki v reaktorju lahko postanejo radioaktivni.

Največ jedrskih elektrarn (58) v Evropi ima Francija, ki iz njih pridobi 77 % vse električne energije.

Sonce “deluje” kot velikanski fuzijski reaktor, v katerem se jedra vodika zlivajo v jedra helija. Moč Sonca je torej odvisna od količine vodika, ki se pretvori v helij in je praktično konstantna.

Največ jedrskih elektrarn je v ZDA (104). Proizvedejo skoraj 20 % vse električne enrgije.

Tipične podmornice na dizelski pogon iz časa II. svetovne vojne so potopljene izpodrivale (“tehtale”) približno 2500 ton. Sodobne jedrske podmornice potopljene izpodrivajo okrog 7000 ton, jedrska podmornica Tajfun, zgrajena v času Sovjetske zveze, pa je izpodrivala več kot 30000 ton.

Podatki o številu jedrskih konic raznih držav javno niso znani. Domneva se, da Severna Koreja še nima jedrske konice (t. j. uporabnega jedrskega orožja, ki ga lahko namesti na raketo dolgega dosega).

Temperatura v jedrski bombi znaša ob eksploziji več milijonov stopinj Celzija.

Atomsko bombo imenujemo jedrsko orožje, pri katerem se energija sprosti ob jedrski cepitvi nadkritične mase urana-235 ali plutonija-239. Kritična masa pomeni najmanjšo količino cepljivega materiala, da lahko v njem poteče samovzdrževalna verižna reakcija. Tipično uranovo bombo sprožijo tako, da s pomočjo konvencionalnega eksploziva združijo v nadkritično maso dva kosa urana-235, od  katerih ima vsak podkritično maso. Tipično plutonijevo bombo sprožijo tako, da s pomočjo konvencionalnega eksploziva, ki je nameščen okrog podkritične krogle plutonija, povzročijo implozijo plutonija. Ob tem se gostota plutonija močno poveča, tako da postane stisnjena krogla nadkritična. Učinek eksplozije takih bomb ustreza učinku od nekaj ton do nekaj stotisoč ton eksploziva trinitrotoluol.

V reaktorju TRIGA ni bilo nikoli nobenega dogodka z nedovoljenimi izpusti radioaktivnih snovi v okolje. Sevalne delovne nesreče v prostorih reaktorja doslej ni bilo. O prejetih dozah radioaktivnega sevanja zaposlenih se od samega začetka obratovanja reaktorja TRIGA vodi evidenca.

Maksimalna prejeta doza nikoli ne presega 10% dovoljene letne doze. Nobena oseba na Reaktorskem centru ali izven njega ni bila prizadeta zaradi sevanja ali na kakšen drug način zaradi dejavnosti, ki potekajo na Reaktorskem centru. Podrobna dokumentacija o obratovanju reaktorja obstaja od leta 1966.

O vseh dejavnostih, ki potekajo na reaktorju TRIGA, dobiva Uprava Republike Slovenije za jedrsko varnost (URSJV) izčrpna poročila v skladu z zakoni in predpisi. Vsi podatki so vključeni v letno poročilo o jedrski in sevalni varnosti, ki ga obravnava in sprejme parlament in je na voljo na spletnih straneh URSJV.

Zanimivo je, da stoji enak reaktor TRIGA v središču Dunaja v Pratru (300 m od znamenitega kolesa), čeprav je Avstrija ena od držav, ki najbolj nasprotuje uporabi jedrske energije. Reaktor TRIGA stoji tudi v Paviji v Italiji v sklopu univerze tik ob klinični bolnici. Reaktor TRIGA v Brinju še daleč ni najnevarnejši objekt v Sloveniji. Tudi v primeru najhujše nesreče (namerno uničenje s strani teroristov ali v vojni), bi bile radiološke posledice opazne samo znotraj ograje Reaktorskega centra. V bližini reaktorja TRIGA sta vsaj dva objekta, ki sta za okoličane bolj nevarna: tovarna Belinka (peroksid) in stikališče Dol (transformatorska olja).

Vse objekte na Reaktorskem centru vključno z reaktorjem TRIGA si je mogoče vsako leto ogledati na dan odprtih vrat (običajno v drugi polovici marca).
Reaktor med letom pogosto razkažemo tudi šolarjem, ki se jim lahko pridužijo tudi drugi obiskovalci.

Ob delovanju fuzijskega reaktorja nastane bistveno manj radioaktivnih odpadkov. Stranski proizvod zlivanja jeder devterija (“težkega” vodika) so nevtroni. Kjerkoli so nevtroni, obstaja možnost aktivacije stabilnih izotopov v gradbenih materialih reaktorja. Na ta način tudi v fuzijskem reaktorju nastane nekaj radioaktivnih odpadkov. Pomembna prednost fuzijska reaktorja pa je, da v njem ni urana, iz katerega bi ob obstreljevanju z nevtroni lahko nastali plutonij in drugi izotopi, ki v fisijskih (cepitvenih reaktorjih) predstavljajo nevarne visoko radioaktivne odpadke. (glej tudi ITER – eksperimentalni fuzijski reaktor, pdf, 2513 KB)