logo
hrrps://www.ijs.si


Najbolje bo, da si za primer ogledamo kar Černobilsko nesrečo. Ob tem se moramo zavedati, da je bil Černobilski reaktor zelo poseben tip reaktorja, ki so jih imeli le v bivši Sovjetski zvezi. V reaktorjih zahodnega tipa (kot ga ima npr. Nuklearna elektrarna Krško) je nesreča takšne vrste nemogoča. Nesreča s tako veliko sprostitvijo radioaktivnih snovi pa je izjemno malo verjetna.

Černobilski reaktor je eksplodiral kot posledica pomanjkljive varnostne zasnove in nespoštovanja predpisanih postopkov. Do nesreče je prišlo med izvajanjem poskusa, ki ni bil pravilno pripravljen in primerno varnostno ovrednoten. Najprej je po popolni izgubi nadzora nad reaktorjem zaradi visoke toplotne moči prišlo do poškodbe hladilnih kanalov v reaktorju, nato pa je prišlo do kemične reakcije katere posledica je bila nastanek mešanice prostega vodika in kisika, ki je eksplodirala ob prisotnosti vročega goriva in grafita (parna eksplozija). Sledil je več dni trajajoč požar tisočev ton grafita (moderatorja – pomembnega dela reaktorja, brez katerega v takem tipu reaktorja verižna reakcija v uranu ni mogoča). Med eksplozijama in v požaru so bile temperature tako visoke, da se je v ozračje iz sredice reaktorja sprostil znaten delež raztaljenih in uparjenih razcepnih produktov (izotopov, nastalih po cepitvi uranovih jeder), ki so pri normalnih temperaturah v trdnem stanju, ter plinasti razcepni produkti. Del razcepnih produktov se je po nesreči usedal v bližnji Ukrajini, Belorusiji in Rusiji, velik delež pa so odnesli višinski zračni tokovi (najprej proti Skandinaviji, nato pa proti srednji, zahodni in južni Evropi).

S stališča prejetih doz sevanja in zdravstvenih učinkov na prebivalstvo so bili kratkoročno po nesreči najnevarnejši jod-131 in žlahtni plini, ki so razmeroma kratkoživi (jod-131 ima razpolovno dobo 8 dni). Jod-131 pride v telo z vdihavanjem in kontaminirano hrano, radioaktvni žlahtni plini pa so nevarni le kot zunanji vir sevanja iz radioaktivnega oblaka. Poleg omejitve zadrževanja na prostem je možno le profilaktično uživanje tablet s kalijevim jodidom in omejitev uporabe hrane. Pri profilaksi s stabilnim jodom zasitimo ščitnico in bistveno zmanjšamo količino radioaktivnega joda, ki bi ga sicer absorbirala ščitnica. Profilaksa s stabilnim jodom večinoma ni bila izvedena takoj po nesreči, na žalost niti omejitev zadrževanja na prostem. Naknadna uporaba kalijevega jodida ne pomaga in veliko otrok je prejelo nevarno visoke doze sevanja na ščitnico, število primerov raka na ščitnici pri otrokih se je zelo povečalo.

Dolgoročno po nesreči sta bila najnevarnejša radioaktivna izotopa cezija (cezij-134, cezij-137) in stroncij-90, ki sta kemično sorodna kaliju in kalciju ter ju zato človeški organizem dobro absorbira. Vnos v telo poteka predvsem z hrano, problem pa je tudi sevanje teh izotopov na področju, kjer so tla močneje kontaminirana. Kontaminacija okrog Černobila (pa tudi v srednji in zahodni Evropi) je bila zelo neenakomerna, večinoma sorazmerna količini padlega dežja, ki je izpral delce iz radioaktivnega oblaka. Kontaminirano področje okrog Černobila je bilo bistveno večje od kroga s polmerom 30 km, ki je bilo določeno kot prepovedano območje. Dekontaminacija tako velikih področij praktično ni izvedljiva. Edini možen ukrep so bile velike evakuacije prebivalstva in prepoved uživanja prehrambenih izdelkov, ki so bili kontaminirani s cezijem. Prebivalstvo je dobivalo neoporečna živila od drugod.

Potrebno je povedati, da kontaminirana področja ne bodo ostala trajno nenaseljiva. Koncentracija radioaktivnih izotopov se s časom zmanjšuje zaradi migracije v globlje plasti zemlje in radioaktivnega razpada (razpolovni čas je okrog 30 let) in bo postopoma možno ponovno začeti uporabljati večino trenutno evakuiranih področij. Kdaj se bo to zgodilo, je zaenkrat še težko povedati.

Na konferenci Mednarodne agencije za atomsko energijo septembra 2005 na Dunaju so strokovnjaki mednarodnih organizacij, članic Organizacije združenih narodov, analizirali vse dosegljive podatke in ugotovili posledice nesreče:

47 reševalcev je umrlo zaradi neposrednih posledic sevanja (akutnega radiacijskega sindroma). Približno 4000 otrok je zbolelo za rakom na ščitnici, 9 jih je umrlo.

Približno 4000 ljudi med skupno 600.000 reševalci, evakuiranci in prebivalci najbolj kontaminiranih področij bo verjetno umrlo za rakom in levkemijo zaradi sevanja. To je približno 3% smrti zaradi spontanega raka, ki ni povezan s černobilskim sevanjem.

Razen znotraj 30-kilometrskega izključitvenega območja so nivoji sevanja spet večinoma normalni. (glej tudi Černobil, pdf, 235 KB)

objavljeno v: G. Okolje, Vsa vprašanja