Pri medicinski uporabi virov ionizirajočih sevanj je potrebno razlikovati paciente, ki so podvrženi preiskavi ali terapiji, delavce (medicinsko osebje), ki te posege izvajajo, ter prebivalstvo, vključno z osebami, ki pomagajo pri oskrbi in negi bolnika. Za drugo in tretjo skupino so določene mejne doze (izpostavljenost sevanju), ki se morajo upoštevati pri izvajanju medicinskih posegov.
Pri pacientih tega ni. Vloga zdravnika, ki je odgovoren za radiološki poseg, je zagotoviti optimalno uporabo ionizirajočega sevanja tako, da bo imel bolnik od uporabe virov ionizirajočega sevanja čim večjo korist ob čim manjši škodi. Zato se tudi količine (aktivnosti) radiofarmakov (radioaktivnih zdravil) pri preiskavah določijo (optimizirajo) za vsakega pacienta posebej, pri čemer ne obstajajo “maksimalne dovoljene” količine.
Zdravniki so usposobljeni za to, da določijo “primerno” količino, ki je odvisna od več faktorjev. Dolžni pa so svetovati pacientu o potrebnih ukrepih za omejevanje izpostavljenosti sevanju domačih in ostalega prebivalstva.
Čeprav “maksimalne dovoljene” količine ne obstajajo, upoštevajo zdravniki pri določanju diagnostičnih in terapevtskih količin neke vrednosti, ki jih imenujemo diagnostični referenčni nivoji. Gre za vrednosti (npr. količino radiofarmaka) določene za standardne preiskave pri “standardnih” pacientih, ki naj bi omogočale uspešno izvedbo preiskave. Nenehno preseganje teh nivojev v nekem okolju (ustanovi) je opozorilo, da so ali oprema ali postopki neprimerni ali zastareli.
objavljeno v: C. Radioaktivnost in sevanje, Vsa vprašanja
