logo
hrrps://www.ijs.si


Sorry, this entry is only available in Slovenian language

V fuzijskem reaktorju ITER, ki je sedaj v gradnji v Cadarachu v Franciji, se bodo zlivala jedra devterija in tritija v jedra helija. Ob zlitju se sprostijo visoko energijski nevtroni, katerih kinetična energija se v vodi, ki je v plašču fuzijske komore, spremeni v toploto. V delujočem eksperimentalnem fuzijskem reaktorju JET v Culhamu je ta proces že preizkušen.

Fuzija (zlivanje jeder) nima nič s črnimi luknjami.

Toplota se prenaša s prevodom, konvekcijo in sevanjem.
Prevod toplote poteka na atomskem nivoju tako, da atomi npr. v kovini neposredno svojim “sosedom” predajajo energijo z gibanjem. Primer je, da kovinsko palico z enim koncem vtaknemo v ogenj in kmalu začutimo povečanje temperature na drugem koncu palice, ki ga držimo v roki.
Konvekcija je prenos toplote, pri katerem se premika snov, ki prenaša toploto. Primer je ogrevanje prostorov v večini hiš. Zrak, ki se je ogrel v stiku s toplo površino radiatorja, se premika in prenaša toploto po celem prostoru. V naravi na ta način prenaša toploto veter.
Sevanje je prenos toplote z elektromagnetnim valovanjem. Sevanje lahko potuje tudi skozi prostor, v katerem ni snovi. Na ta način dobiva toploto Zemlja od Sonca.

Po celem svetu je trenutno 442 delujočih jedrskih elektrarn.

Težka voda (D2O) se uporablja kot hladilo samo v posebni vrsti reaktorjev, v katerih je gorivo naravni uran. Ta tip reaktorjev uporabljajo predvsem v Kanadi in so znani pod imenom CANDU.

Težka voda je spojina kisika in devterija – izotopa vodika, ki ima v jedru poleg protona še en nevtron. Devterij je stabilen izotop (ni radioaktiven in torej ne razpada) in je v zelo majhnih količinah prisoten v naravi (na približno 6000 molekul H2O najdemo eno molekulo D2O). Pomembna lastnost težke vode je, da ne absorbira nevtronov, ki jih potrebuje reaktor za vzdrževanje verižne reakcije. Brez te lastnosti reaktor na naravni uran ne more delovati. Težko vodo pridobimo iz navadne vode s fizikalnimi in kemičnimi postopki « obogatitve », ki so skoraj tako zahtevni, kot obogatitev urana. Težka voda je zelo draga (liter stane več sto eurov) in je neprestano v reaktorju (je ne izpuščajo), zaradi čistosti pa del te vode ves čas kroži tudi skozi filtrske sisteme.

Skoraj vsi drugi reaktorji na svetu, tudi v jedrski elektrarni Krško,  uporabljajo kot hladilo navadno vodo H2O in kot gorivo obogaten uran. Navadna voda v reaktorju ne postane radioaktivna in je ni potrebno menjati, ampak samo filtrirati, da iz nje izločimo korozijske in erozijske produkte, ki v reaktorju lahko postanejo radioaktivni.

Jedrska elektrarna ne izpušča toplogrednih plinov, ker za svoje delovanje ne potrebuje goriv (npr. premoga), kjer ob gorenju (reakciji s kisikom iz zraka), nastane ogljikov dioksid (glavni toplogredni plin).

Hladilne tekočine za motorje z notranjim zgorevanjem so mešanice vode in alkoholov. Najbolj običajna, komercialno dostopna mešanica (na črpalkah jo dobimo, če vprašamo za “anti-freeze”), ima zmrzišče pri približno – 40 °C. Mešanice z nižjim zmrziščem so že skoraj v celoti razni alkoholi, v katerih je le še malo ali nič vode (npr. glikol, ki ga uporabljajo za hlajenje letalskih motorjev).

Vse elektrarne, ki delujejo kot toplotni stroj, potrebujejo vir toplote in ponor toplote. To so vse vrste termoelektrarn (na premog, nafto, plin in geotermalne) ter tudi jedrske elektrarne. Vse te sproščajo v okolje tisti del toplotne energije, ki je ni mogoče spremeniti v delo oz. električno energijo.

Elektrarne so “tovarne”, v katerih energijo, ki jo dobimo v naravi (primarno energijo) pretvorijo v električno energijo. Ta je temelj sodobnega sveta. Vrste elektrarn so: termoelektrarne (kemično energijo premoga z zgorevanjem pretvorijo v elektriko), hidroelektrarne (energijo vodnega toka spremenijo v elektriko), jedrske elektarne (jedrsko energijo pretvorijo v električno), sončne elektrarne (energijo sončnega sevanja pretvorijo v elektriko), vetrne elektrarne (energijo vetra – gibanja zraka pretvorijo v elektriko).